Samospoznavanje

Na tečaju sem ugotovila kako zelo nesigurna sem vase, nesamozavestna. Predvsem pa zelo samokritična. Nič mi ni všeč, karkoli narišem ali naslikam. Slike drugih se mi zdijo boljše, čeprav vem, da se v umetnosti ne sme primerjati, ker vsak razvija svoj slog.

Ta tečaj ni le tečaj o slikanju, temveč te nehote prisili, da se zazreš vase in premišljuješ o sebi.

Morda nesamozavest ni prava beseda, prej bi rekla da sem skromna, kajti če kdo tepta po meni se ne pustim kar zlepa. Imam dobro mnenje o sebi, borim se za svoj jaz in ne pustim žaljenja na moj račun. Je pa res, da nisem bahač. Svoje ideje zadržujem zase in če jih kdo opazi ter je nad njimi navdušen le prikrito pokimavam in skromno odreagiram: ah, saj ni nič takega... zato sem vedno nekje v ozadju. In rada sem nekje v ozadju, ne maram biti v središču pozornosti, čeprav se mi zdi, da družba to pričakuje od nas. In potem nisi prepričan ali naj ravnaš v dobro družbe ali v dobro sebe. Zakaj bi morala razglašati svoje ideje, če pa nisem takšna? Zakaj bi se torej pretvarjala? Če to nisem jaz. Sem pač tiha, skromna in morda ne želim biti glasna ter bahava. In to nas dela različne, drugačne, kar pa je edino prav.

 

 

Uvidevnost

Pomlad je že tu in veselo "vozičkamo". Moja punčka je k sreči tako zlato dete, da le redkokdaj joka tja v en dan. Le, če je lačna ali pa jo napenja v trebuščku. V vozičku spi vsak dan po 4 ali 5 ur. Kot mama sem seveda sedaj veliko bolj pozorna na zvoke v okolici in moti me vsak hrup, ki sem ga prej pasivno sprejemala. Vem, da mora biti otrok navajen spanja tudi v hrupu, a najbrž kot vsaka mama želim, da bi otrok spal karseda v mirnem okolju. Seveda ne živimo v idealnem svetu in nemogoče je biti zunaj 5 ur brez motečih dejavnikov, sploh spomladi, ko se začenjajo dela na vrtu in njivah, obrezovanje drevja in razna opravila na prostem, ki so vso zimo čakala, da se jih ljudje lotijo.

Mimoidoči se seveda ne ozirajo za tem, da voziš voziček in morda dete spi. Pa saj niti ne pričakujem, me je pa izredno presenetil naš poštar, ko sem nekega dne sedela na klopici in brala knjigo, pa me je vprašal ali dete spi. Pokimala sem mu in je prijazno rekel, da se bo z mopedom zapeljal raje naokoli bloka kot mimo naju, da je ne bo zbudil. No, to pa je lepa gesta in veseli me, da še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge, čeprav popolne tujce.

Človeška radovednost

Spodbujam radovednost, ki te žene k spoznavanju in odkrivanju nepoznanih stvari, poti, ljudi. Takšna radovednost je pozitivna, ker je pristna in krepi možgane ter bogati naša življenja. Od nekdaj pa nisem marala radovednosti, ki ji po domače pravimo "firbčnost". Temu pravim tudi negativna radovednost, ki se kaže tako, da ljudje ob nesrečah buljijo namesto, da bi pomagali, prisluškujejo pogovorom in kljub temu, da te niti ne poznajo želijo iz tebe izvleči informacije, ki se jih popolnoma nič ne tičejo.

Te dneve se soočam z radovednostjo vseh ljudi okoli sebe, ker se moje dete še ni rodilo, kljub temu, da sem že čez rok. Vsi so bolj nestrpni kot jaz in po pravici povedano mi gredo kar malo na živce. Kot da sem prva, ki je rodila čez rok ali kot bi se bali, da jih bom prikrajšala za veselo novico. Zelo malo porodov se zgodi na predviden datum in jaz nisem nobena izjema. Hodim redno na preglede in mojemu otročičku je očitno še vedno luštno v trebuhu. Vse sledi ob svojem času, zato sem se odločila, da se ne bom več javljala na telefon, ker me to dela nemirno. Pomembna sem jaz in nihče drug. Moti me, da so vsi drugi bolj radovedni kot jaz. Moja želja je le-ta, da bi bilo vse v redu in da bi rodila zdravo punčko ali fantka.