Ob novem letu smo imeli družinsko navado, da je sestra pripravila angelska sporočilca z različnimi misli. Ideja mi je prirasla k srcu in letos tradicijo nadaljujem jaz, saj sem prepričana, da sestra tokrat ne bo imela angelskih sporočil. Leto 2011 je namreč prineslo ogromno sprememb, mnogo stvari se je zgodilo, ki bodo za vedno spremenila moje življenje.
Če pojdem povsem na začetek in naredim povzetek leta, bi rekla, da se je 2011 začelo precej razburkano. Z I. sva preživela najmučnejše obdobje najine zveze, po moji krivdi. Potreben je bil čas za celjenje, ki sva ga prebrodila in še bolj utrdila najino zvezo. Ne vem zakaj nas življenje tako preizkuša in ranimo vedno tiste, ki jih najbolj ljubimo. Včasih iz tega boja postanemo modrejši, zrelejši, včasih pa mnogo izgubimo. K sreči je moj boj premagal vse hudo in z I. sva povezana bolj kot kdajkoli prej. Spoznaš, da je življenje ranljivo in se v hipu lahko spremeni. Brez dvoma začneš ceniti tiste stvari in ljudi, ki ti dejansko osmišljajo svet. Ni več prostora za naključja, za puhle odnose in največkrat takrat spoznaš kdo so tvoji prijatelji.
Burno je bilo tudi na področju I. službe. Po dolgem iskanju je dobil delo in voljo. Ker imava službi zelo blizu drug drugega sva hodila skupaj in tudi te vezi te družijo. Poljubček ob odhodu, poljubček ob snidenju. In tako je kmalu nastalo dete. Še mesec in pol nazaj nisva vedela kam naju bo pot sploh vodila - ali narazen ali skupaj, a sem spoznala, da imava v sebi toliko ljubezni drug do drugega, da ni moglo biti drugače kot da ostaneva skupaj. In dete ni bilo rezultat nekega poizkusa utrjevanja zveze, temveč plod tiste najbolj globoke, iskrene povezanosti in ljubezni. Vem, da I. mnogokrat pri sebi premleva kako bi bilo, če bi se takrat drugače odločila ... mesec dni nazaj mi je zaupal, da si ne zna predstavljati življenja brez mene in sedaj brez najinega otročička. Tudi jaz ne.
Tako je leto minevalo v pričakovanju otročička, preživljala sva mnogo časa na morju in trosila še več ljubezni najinemu otročičku v trebuhu. Zgledalo je, da se bo leto izteklo mirno in bom rekla le: slab začetek, dober konec, pa ni bilo tako. Kot sem pravila že v prejšnjih zapisih, me je prizadela oseba, od katere to nisem pričakovala, in sicer moja sestra. Začela se je ukvarjati s produkti, ki so popolnoma spremenili njeno mišljenje in posledično tudi naše odnose. Seveda smo po njenem prepričanju vsi neprosvetljeni, ker razmišljamo drugače. Moti me ideja nasilnega prepričevanja. Vsak ima svoje mnenje, nikar ne vsiljuj za vsako ceno svojega prepričanja, ker boš na ta način izgubil prijatelje. In tako se je tudi zgodilo. Kljub temu, da je moja sestra, je v svojem življenju ne potrebujem. Nikoli nisva bili najboljši prijateljici, a vseeno sva se obiskovali, si mnogo stvari povedali, sedaj pa sva se popolnoma odtujili. Kadar se slišiva ugotavljam, da si nimava kaj povedati. Želim si, da ne bi bilo tako, a preko tega včasih ne gre. Kot sem omenila že prej: iz nekaterih bojev izstopiš modrejši in se naučiš vrednosti življenja ter odnosov, nekateri boji pa zahtevajo izgube - takšne, ki so dokončne. In z ljudmi, ki nenehno očitajo in zavidajo to kar imaš ne morem biti prijateljica, četudi je moja kri.
Tako nekako sem sklenila leto 2011. Naslednje leto bo vsekakor posebno zame, upam, da si utrnem trenutke za blog in objavim kakšen zapis. Obljubim, da se zapisi ne bodo vrteli okoli deteta, čeprav se zavedam, da bo težko, kajti to bo sedaj moj smisel bivanja. Upam, da najdem tudi kaj časa za ustvarjanje, vsekakor pa bo več zapisov na temo narave - če se bo le dalo, bomo mnogo časa preživeli na zraku.
Vse dobro, ljubeznivo v 2012!
Ni komentarjev:
Objavite komentar