V času nosečnosti sem bila precej na morju, mislim da celo največ dni v letu mojega življenja. Letošnje poletje z dojenčico prav tako ... že trikrat sva bili na "dopustu" in bilo je super. Čeprav sem rada doma in ujeta v rutino, bom pogrešala morske trenutke, sprehajanja ob obali in pohajkovanja po mestu, nekoliko manj pa preže na plaži, kjer tudi za trenutek nisem mogla spustiti oči iz moje dojenčice, kajti kamenčki so bili prva liga, prekladanje sem ter tja, a kaj ko je vsakega želela nesti v usta. Ker pa so bili precej majhni in verjetnost, da kakšnega pogoltne velika, je bilo torej uživanje na plaži bolj kot ne le fantazija. Se tolažim, da bo drugo leto bolje, ko bo že tako velika in bomo prerasli fazo "vse v usta".
Drugo leto si želim, da bi šli na morje sami, kajti letos smo vedno imeli s seboj stare starše. Pa nimam nič proti njim, le manjkal je tisti občutek družinske povezanosti in spontanosti, kajti še vedno se moraš prilagajati ostalim, četudi dojenček večinoma narekuje ritem dneva.
Ja, poletje odhaja, bežijo dnevi in vse bolj se zavedam, da tudi moj čas porodniške beži h koncu. Uživam v vsakem trenutku, imam tudi željo po drugem dojenčku, a počasi ... naj si telo opomore, naj ujamemo bioritem, ki ga včasih še sedaj iščemo, a to je to kar želim, otroški smeh v hiši in veselje ob gledanju svojih odraščajočih otrok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar