Z dvema prijateljicama sem se odpravila na razstavo Henri de Toulouse-Lautreca, mojstra reklamnega plakata, ki je slikal nočno življenje pariškega Montmartra, kabareje, kavarne, bordele. Lautrec je v otroštvu po zlomu stegnenic ostal pritlikavec, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Ljudje so ga zaradi tega pogosto zasmehovali, ker pa si ni mogel najti ženske, ki bi ga ljubila zaradi njega samega pa je začel obiskovati bordele in v alkoholu iskati uteho.
Na Montmartru je imel svoj atelje in se posvetil slikanju - postal je mojster postimpresionističnega slikarstva, ilustracije in litografije. Zaslovel je s plakatom Moulin Rouge, ki je uprizarjal plesalko in njen divji ples kankan. S plakati si je ustvaril ugled in slavo, z njimi pa prispeval tudi k slovesu Pariza. S plakati je oglaševanje spremenil v umetniško obliko in prvič zabrisal mejo med likovno in uporabno umetnostjo.
Henri je imel ogromno naročil, kritiki in javnost so ga oboževali, kljub temu pa v tem ni našel sreče. Njegov dom je bilo pariško podzemlje, poistovetil se je z usodami trpečih duš in v njih iskal navdih za svoja dela. V zadnjih letih svojega življenja se je vse bolj udajal alkoholizmu in depresiji. Umrl je za posledicami možganske kapi.
Osebno so mi najbolj všeč njegova slikarska dela, kajti nikoli nisem bila navdušenka plakatov. Občudujem pa njegovo izvirnost in predvsem kontekst časa, v katerem je ustvarjal. Montmartre moraš doživeti, če želiš občutiti umetniški utrip. Vsekakor ima neko magično, skrivnostno noto, ki iz tebe izvablja umetniško žilico. Ko se sprehajaš po njegovih ulicah se nevede v svoji domišljiji sprehajaš tudi v času 19. in 20. stoletja - in kukaš kje boš ugledal Moneta, van Gogha, Modigliania ...
Kar pomnim sem obdana z umetnostjo. Zasluge gre vsekakor pripisati očetu, ki slika in smo že kot otroci bili vpeti v razstave in kolonije. 
