Z največjim veseljem prebiram knjige, ki so lično izdelane. To pomeni, da so barvite, pregledne, da je gostota papirja ravno pravšnja ... seveda to pride bolj v upoštev pri biografijah, leksikonih. V teh dneh sem na dušek prebrala knjigo o delu in življenju Wassilya Kandinskega.
Že od nekdaj sem rada listala lepe knjige. Seveda je toliko bolje, če je tudi vsebina knjige smiselna. Moja želja se je vedno vrtela okoli tega, da bi nekoč opravljala poklic, ki bi imel opravka s knjigami, čeprav nisem nikoli znala definirati kaj konkretno bi to pomenilo. Ko sem včeraj prebrala knjigo do konca sem jo še večkrat prelistala, občudovala postavitev tiska in barve, hkrati pa si domišljala kako lepo bi bilo sodelovati pri podobnih projektih, oblikovanju.
Poznate tiste besede, ki vam jih govorijo, da nikoli ni prepozno, če se preusmeriš v druge sfere, poklice ... toda v praksi je precej težje zbrati dovolj energije in se opogumiti za ta korak. Morda mora biti želja toliko bolj močna ali pa trenutno nezadovoljstvo v življenju, da si pripravljen tvegati. Trenutno je moja služba povsem ok in si nekako ne predstavljam, da bi morala vse svoje navade, pričakovanja uresničevati znova. Po pravici povedano se mi ne da. Morda smo ljudje veliko bolj ujetniki svojih navad, kot si sploh upamo priznati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar