Oblačila na izposojo

Nikoli nisem marala posojati oblačil in obratno. Moja sestra je velikokrat želela obleči moje cunje in velikokrat sva se zaradi tega sporekli. Nikoli ni šlo za to, da bi mi bilo škoda oblačil ali za strah, da bi nazaj dobila uničene. Oblačila se mi zdijo osebna stvar, ker so tako tesno prijeta na naše telo. Vsak človek ima svoj vonj in sčasoma ta vonj pronica v tkanino. Četudi opereš oblačila, vonj po drugem ostane.

Ne želim se hvaliti ali biti narcisoidna, pa čeprav malo narcisoidnosti ne škodi, toda v družbi veljam za punco, ki se lepo oblači in pogosto dobivam komplimente. Nosim vse barve in srečo imam, da mi prav vsaka pristoji. Moja polt je nekoliko temnejša-olivna, kar je posledica dobrih očetovih genov in tako vsaka barva na moji koži zgleda lepo. Pozimi me veliko ljudi vpraša, če hodim v solarij, a še v življenju nisem stopila v tisto grozno, nezdravo komoro. Ja, glede tega se res nikoli nisem pritoževala ... sem pa zaradi lepih oblačil večkrat postavljena pred dilemo ... moja prijateljica me je prosila, če imam na izposojo kakšen eleganten suknjič, ker gre na neko prireditev, a ne želi zapravljati denarja. Seveda ga imam, a težko mi je reči NE. V življenju vedno znam reči ne, ko gre za pomembne odločitve, pri nepomembnih pa odpovem. Težko mi je priznati, da ne maram posojati oblačil. Vem, da bi razumela, toda sama sebi se zdim tako pikolovska zaradi tega. A misel na to, da bo nekdo nosil del mene mi ne ugaja, še bolj pa mi ne ugaja misel, da bom potem spet jaz nosila obleko, ki bo navzeta vonja drugega človeka. Morda sem čudna, toda res ne vem kaj naj storim. Odkrito priznati, da ne maram posojanja ali požreti in ji posoditi suknjič, glede na to, da se to dogaja zelo redko.