Lepe beležnice

Takšni in drugačni planerji, beležnice so mi vedno bili všeč. Imam jih že lep kup, a so še vedno prazni.
Se mi zdi, da v dobi, ko računalnik ni bil osnovno sredstvo ni bilo na izbiro toliko beležnic, sedaj ko pa beležnica ni več osnovno sredstvo, jih pa najdeš v milijon in eni verziji.

 

Sem zelo organiziran tip človeka, pomembne datume si zapisujem, obeležujem rojstne dneve, a vse to je premalo, da bi zapolnila lepe beležnice. Nekaj časa sem si v beležnice pisala ljube pesmi, citate in misli, sedaj pa niti za to ne najdem več časa. Je pa res, da sem včasih mnogo več brala. Sedaj imam probleme z utrujenostjo oči, ki je posledica zmešnjave hormonov po porodu. Zvečer, ko najdem čas za branje imam že tako utrujene oči, da mi črke plešejo in se zelo zelo trudim z branjem. Zaradi tega sem slabe volje, a zaenkrat ne morem pomagati. Menda bo sčasoma bolje. 

Je pa lepo prebirati za nazaj citate, pesmi … spoznaš kako se sam spreminjaš. Kar si si nekoč vzel k srcu, se ti danes zdi otročje in dolgočasno. A vsako življenjsko obdobje prinaša svoje zgodbe, občutja, ki so ti takrat pomenila vse na svetu, in prav je, da se jih spomnimo, že zato, da cenimo to kar imamo v sedanjosti, da se ne obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi.

Tattoo

O odločitvi, vredni tehtnega razmisleka ...

Gre za idejo, ki se mi poraja približno kak mesec, odkar sem sanjala tattoo. Od teh sanj naprej me je povsem obsedla želja, da bi imela tattoo dveh kačjih pastirjev na notranji strani zapestja, samo črn obris, enostaven in preprost. Ob poizvedovanju izdelave tattoojev sem izvedela marsikaj zanimivega. Ne samo, da je tetoviranje vrsta umetnosti, razvila se je celo neka globlja, psihološko simbolična teorija, ki proučuje simboliko mesta tetoviranja. Tattoo na zapestju simbolizira pot duše, ki nikoli ne uide iz telesa, saj jo zapestje skrbno varuje.

Ker je čakalna doba za tetoviranje približno 5 mesecev, sem se odločila, da počakam na jesen ali zimo, če bo želja še vedno zorela. Najbrž bi morala biti 100% prepričana, da si želim tattoo, a najbrž kot vsakdo pomislim na to, da je tattoo doživljenjski. Ko ga enkrat imaš, ni poti nazaj. In seveda pomislim na to ali bom čez 20 let vesela kačjih pastirjev, ali me bo tattoo kdaj oviral oz. imel negativne učinke, glede na to, da bi ga imela na precej vidnem mestu. I. mi predlaga, da bi bila tetovirana na mestu, kjer sama ne bi videla tetovaže, v primeru, da bi se je kdaj naveličala. A po drugi strani mislim, da se tega ne smeš naveličati, sicer bolje, da se sploh ne lotiš.

Sedaj v photo shopu sprobavam ideje, včeraj na morju pa sem si dala celo narisati tattoo z neko naravno barvo, ki menda obstoji 14 dni. Toliko, da se pripravim na morebiti pravega ... hm hm hm.

To je ta pomembna, osebno drastična odločitev, o kateri sem pisala nekaj časa nazaj.

Želja za prihodnost

Odkar sem prenehala s študijem v Ljubljani jo le redkokdaj obiščem. Prej sem vedno imela razlog, da ne grem, ker nimam avtomobila, zdaj ko ga pa imam me pa ne mika v gnečo. Včasih se moram kar psihično pripravit na ves promet in nestrpnost. Rada imam večja mesta in dobro se v njih znajdem, če sem tja vpeta vsak dan. V kolikor več časa preživim v mirnejšem okolju pa se hitro navadim na mirnost in lahkotnost gibanja, zato me toliko bolj vrže s tira množica ljudi. Včeraj sem se po dolgem času odpeljala v prestolnico z namenom, da kupim neko darilo.

Bila sem kar malce razočarana, saj sem pričakovala več kot sem dobila. Res, da nisem imela nobenih zamisli in idej kaj kupiti, pa vendarle sem upala na bolj pestro ponudbo.

Všeč so mi Loccitanove stvari. Ne toliko izdelki sami, temveč njihova embalaža. Preprosta, a lična. To je edina trgovina, ko vstopim vanjo in ima zelo močan vpliv name. V mislih me popelje v polja, kjer cveti sivka in sončni žarki svetijo na neskončne planjave. Obisk njihove trgovine me vedno navda z željo, da bi nekoč imela manjšo galerijo-trgovino, kjer bi prodajala unikatne umetniške stvaritve, naravne kozmetične izdelke in začimbe, spravljene v posebnih škatlicah, ki bi jih sama izdelovala.

Morda pa le …

Nisem se pa mogla upreti kačjim pastirjem, moja šibka točka.

Kačji pastirji

Ne pomnim kdaj se je začelo občudovanje kačjih pastirjev. Prvi bolj jasen spomin sega v čas potovanja v Španijo in Portugalsko. Tam sem obiskala prijateljico I., ki je študirala Kulturne študije. Njena obsesija so metulji in si ga je letošnje poletje tudi vtetovirala na vrat.

V obmorskem mestu severno zahodne Španije, kjer si je I. kasneje ustvarila dom in življenje, je luštna trgovinica z nakitom, kjer vsakdo najde kaj zase. V njej si zares napaseš oči in si včasih kar malo nervozen, ker imajo toliko izdelkov, vseh oblik in barv, da se sploh ne moreš odločit kaj bi izbral. Tam sem si kupila svojega prvega kačjega pastirja (na sliki: moder) v obliki lasnice. Še vedno se mi zdi tako čudovit in ga le redkokdaj dam nase. Tudi I. si je kupila kačjega pastirja v obliki broške in ponosno sva šli z novimi pridobitvami na ogled čudovitega mesteca Santiaga de Compostele. Tam je njen kačji pastir »odletel« in od takrat je raje ostala pri metuljih, moje zbirke kačjih pastirjev pa se še vedno povečujejo.

Kačji pastirji simbolizirajo moč življenja, upanje in ljubezen. Poosebljajo pojem odprtega duha (free spirit). Ponavadi imajo ljudje, ki si izberejo kačjega pastirja za totem, zelo čustvena in strastna življenja v mladosti, ki pa se s starostjo in zrelostjo stopnjujejo v umirjeno ravnovesje čustev in razuma. Prav tako so znanilci luči in nenehnih sprememb, ki nas zaznamujejo skozi življenje. Luč naj bi potemtakem odsevala prave odločitve, ki jih moramo sprejeti.

Moja prva večja oljna slika je slika kačjih pastirjev. Za naslednjo še izbiram ideje, vendar zagotovo bo kakšen manjši kačji pastir vskočil v kader, čeprav le nekam v kot. Če pa so mi tako strašansko všeč.