Šport in motivacija

Rada imam šport in se zavedam njegovega pomena za zdravje, zato ga skušam čim več prakticirati. I. je po duši športnik in oba se ukvarjava z različnimi športi. Kot otrok sem trenirala rokomet in odbojko, veliko sem igrala tenis in badminton. Srednja šola mi ni dopuščala, da bi se resneje ukvarjala s športom, ker sem velikokrat imela pouk pozno popoldan. Ob večerih sem zato začela obiskovati aerobiko, kjer sem spoznala Žabico, mojo gardedamo. Aerobiko sem počasi zamenjala s plavanjem zaradi resnejših težav s hrbtenico. Leto dni sem pridno plavala dvakrat tedensko. V tem času sem tudi spoznala I., ki je na fakulteti usmerjal plavanje. Zanimivo, da sem skozi šport oz. na njegovi podlagi spoznala dva čudovita človeka. Žal sem tudi plavanje opustila, ker so bile večerne ure v bazenu prepolne in je plavanje kar naenkrat postalo obremenitev in ne razbremenitev.

Edini šport, ki pa ga nikoli nisem marala je tek. Večkrat sem vztrajala in zdržala največ en mesec. Z navdušenjem občudujem druge, ki tečejo in si želim, da bi tudi sama imela voljo, a grem raje na kolo ali v hribe, je pa žal časovno zamudno. Tek je idealen za ljudi, ki dobro naredijo svojemu telesu v kratkem času.

I. gre pogosto tečt in včeraj sem se mu pridružila. Tekel je zraven mene in me spodbujal, nadziral dihanje in me opominjal kadar sem napačno dihala. Bil je pravi motivator ali bolje osebni trener in še nikdar nisem pretekla toliko metrov naenkrat kot včeraj. Ja, na ta način bi verjetno z lahkoto vzljubila tek.