Čudni oblaki so na nebu te dni. Oblači se in pripravlja na dež, a dežja od nikjer. Oblaki se razkadijo in zopet sije sonce.
V takšnem upanju sem popoldan šla tečt in se povzpela na malo višji hrib. Ko sem dospela do jase na vrhu hriba se je dež ulil kot iz škafa. Tekla sem na vse pretege v gozd, da bi se skrila pod drevesne krošnje, a nobena ni bila tako gosta, da bi prestregla dež. Tako mi ni preostalo nič drugega kot da tečem nazaj proti domu. V vsakem primeru bi bila mokra do kože. Še dobro, da nisem čakala in sem brez prestanka tekla, kajti dež je ponehal šele po dobri uri. V tej uri pa sem doma že marsikaj naredila: umila in posušila lase, pojedla malico in napisala te vrstice.
Tek v nalivu se mi je zdel prav zanimiv in zabaven. Lahko bi se jezila nase, da nisem počakala pod kozolcem ali da se ob prvi kaplji nisem vrnila nazaj, a sem situacijo obrnila sebi v prid. Z glave mi je lil dež na obraz in okušala sem njegov sladek okus. Prevzemal me je občutek, da sem del narave in vseeno mi je bilo ali sem umazana, mokra, blatna … naliv je bil tako močan, da so gozdne poti v trenutku bile blatne, blatna voda pa je tekla po pobočju. Namenoma sem tekla po lužah kot otrok in občutek je bil osvobajajoč. Zdaj razumem zakaj otroci s takšnim užitkom skačejo po lužah. In razumem rek, da vsako situacijo, pa če je še ne vem kako zoprna, obrni sebi v prid. Le od tebe je odvisno kako jo boš sprejel in le sebi boš storil dobro, če namesto zagrenjenosti in jeze jemlješ dogodke zabavno in poučno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar