Samopodoba

Pisanje o svoji lastni podobi je izzval Ž., ki se je prejšnji teden neumno obnašal. Zato sem se odločila, da delček sebe delim z vami.

S svojo podobo sem bila vedno zadovoljna. Nikoli nisem bila pri suhih ali debelih, nekje vmes mi je popolnoma super. Diete se mi zdijo neumne kot se mi zdi neumno odpovedovanje čemurkoli zato, da bi se osrečili. Zvesta sem načelu: vsega po malo brez pretiravanj. Uživam v hrani in pijači, pogostokrat se ljudje čudijo, da toliko pojem in ostajam take postave.

Imam rjave oči, barve lešnika, srednje velike ustnice in za moje pojme normalna ušesa in nos :) Sem majhna (če si predstavljate Madonno, Shakiro, Kylie), a nikoli nisem imela želje biti višja.

Imam srečo, da sem podedovala mladostne gene po mami, saj je tudi ona pri svojih tridesetih izgledala veliko mlajše.

Lase si barvam, toda le v pramenih. Bila sem že svetlolasa, rdečelasa, rjavolasa, najbolje pa se počutim v pramenih medu, kostanja, pšenice ... zdi se mi, da poživijo moj ten kože. Barvni pigment sem podedovala po očetu, ki je temnejši. Sončni žarki me hitro ujamejo in poleti ne nosim ure ali prstanov, ker se mi takoj poznajo odtisi. Še dolgo v zimo sem temnejše polti in pogosto ljudje mislijo, da obiskujem solarij.

S svojimi oblinami sem zadovoljna, če se že moram nad čim pritoževati je to zadnjica, ki bi lahko bila manjša.  

Na splošno lahko povzamem, da sem si všeč. In če si všeč sebi, si všeč tudi drugim. Precej fantov je bilo zaljubljenih vame, a sem bila precej sramežljiva in sem se rada držala zase. Velikokrat mi je šla na živce njihova naklonjenost, dokler nisem dojela, da je vsaka ljubezen častna in vredna, četudi prihaja od napačnega človeka. Od takrat sem postala bolj dostopna in družabna. Danes se trudim ostati takšna, a velikokrat pride na dan moje samotarništvo in raje ostajam doma kot v družbi.

Kot sem že večkrat pisala mi I. pogostokrat daje komplimente in to me osrečuje. Ni mi pomembno ali me pohvali ducat ljudi, če me ne pohvali on. Z njim se počutim ljubljeno in vem, da me obožuje že od prvega dne najinega poznanstva. In ja, vmes sem to pozabila ... včasih se ljudje izgubimo v lastnih mislih, problemih ... toda pomembno je, da se zopet najdemo in za seboj ne puščamo čustvenih viharjev.