Že dva dni se počutim turobno, bedno, brez kakšnega posebnega razloga. Pijem kavo iz trenutno najljubše skodelice, odprla sem belgijske praline, znane po njihovem ročnem izdelovanju, da morda vsaj malo razvedrim tesnobno počutje, a kaj ko tudi najljubše razvade ne pripomorejo kaj dosti.
Čutim nek temačen pritisk, napadajo me misli o minevanju. Da bi ubežala tem mislim sem si ogledala ponovno film Before sunrise in že pozabila, da tudi glavno junakinjo nenehno spremljajo podobni strahovi. Smrti se boji 24 ur na dan, zato potuje z vlakom in ne letalom, ker se boji letenja, pa čeprav je statistično gledano manj letalskih nesreč.Nenehno razmišljanje o minevanju je utrujajoče in človeka izčrpa. Ogled filma je pomagal bolj kot najljubša kava in čokolada. Da veš, da nekdo nekje razmišlja o istih stvareh kot ti, se boji prav tako kot ti ... takrat se morda zaveš, da smo vsi na istem in nihče ne more temu ubežati. Le težko je razumeti in pustiti življenju prosto pot, svobodnim mislim ...
Verjeti v ljubezen, prijateljstvo, dobra dela in v magijo ... to bi nas moralo držati skozi življenje ali kot pravi Celine:
I believe if there's any kind of God it wouldn't be in any of us, not you or me but just this little space in between. If there's any kind of magic in this world it must be in the attempt of understanding someone sharing something.
Ni komentarjev:
Objavite komentar