Bolj kot kdaj prej obiskujem razstave, ki so na ogled v našem mestu. Prej se namensko nikoli nisem odpravila. Četudi sem bila v mestu, kar nisem zavila v razstavne prostore. Pa bi lahko. Najbrž sem vedno nekam hitela in si nisem vzela časa, pa čeprav ljubim umetnost in kulturo, navsezadnje je moje življenje od majhnega povezano z njima. Oče se ljubiteljsko ukvarja s slikanjem, moja šolanja pa so se odvijala v umetniški smeri.
Z dojenčico greva včasih v mesto in takrat greva pokukat kaj mesto ponuja. Navsezadnje imam sedaj več časa za umetnost - za njeno opazovanje, sama pa bom morala na ustvarjanje še malo počakati. Če bi imela svojo sobico, kjer bi me že čakala platna, barve bi se vsekakor prej odpravila ustvarjat. Tako pa moram najprej vse izvleči iz omare, zasesti mizo v kuhinji in tudi za seboj takoj pospraviti - samo priprave trajajo nekaj časa - tega pa enostavno nimam.
V zadnjih nekaj razstavah mi je najbolj v oči padla razstava otrok s posebnimi potrebami. Kakšne umetnine in barvne kombinacije! Pravi mojstri so. Žalosti me le, da njihova umetnost ni cenjena z vidika "akademske" stroke. Menda si nihče sploh ni prišel ogledat razstave. In po pravici povedano, bi doma z veseljem imela izobešeno eno izmed njihovih umetnin - prej kot pa akademsko.
Všeč mi je bila tudi razstava lesenih izdelkov šole za lesarstvo - unikatni in lični izdelki.
Pri čem pravzaprav gre pri umetnosti? Razglabljanja, teoretiziranja se mi zdijo povsem nesmiselna. Umetnost vsak interpretira, kot tudi izraža po svoje. Zato ne more obstajati pravilna in nepravilna umetnost. Vsak vanjo izlije svojo dušo, svoja čustva in prav bi bilo, da si jo tako tudi interpretiramo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar