Nekje na polovici knjige Psi sem ... bolj kot berem jo prebiram. Sprva me je zelo pritegnila, nekje na prvi tretjini sem izgubila zanimanje, sedaj pa jo ob večerih ponovno berem. Pravijo, da določene knjige beremo ob točno določenih trenutkih, ko jih naše življenje potrebuje.
Trenutno se naš vsakdan giba med odločitvami za morje, ne kam toda s kom. Že pred obiskom I. staršev, o čemer sem pisala tukaj, jih je I. pozval naj gremo skupaj. Včasih me pri I. moti, da sprejme odločitve prenaglo in čustveno. Mnogokrat je bolje, da kakšno stvar prespimo, pretehtamo in se odločimo kasneje. Po pravici povedano bi najraje šla na morje sama, da bi bili skupaj kot družinica. Verjetno bi bili starši sedaj užaljeni, če bi jih zavrnili, zato bom letos sprejela, da gredo zraven, kljub temu, da bo potrebnih več usklajevanj in prilagajanj kot, če bi bili sami.
Iz knjige sem se naučila, da vsak človek nosi po svetu svoj svet, ki je drugačen od vseh ostalih svetov. Ni dveh enakih svetov, kot tudi ni dveh enakih življenj. Šele ko sprejmemo, da ima vsak človek svoj svet, se naučimo sprejemati drug drugega. Vir nesoglasij in razprtij je ravno v tem, ker želimo, da bi svetovi drugih ljudi bili enaki našim. A v življenju nikoli ne bo tako. Če bi vsi ponotranjili in sprejeli to misel, bi bilo najbrž manj slabe volje in manj kreganja. Človek sicer lahko spremeni svoj svet, ne more pa značaja. Zato sem v sebi sklenila, da bom na morje šla povsem neobremenjeno in če nekaj ne bo po moji volji, si bom skušala priklicati v misel, da je moj svet le drugačen od drugih. Brez slabe volje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar