Počasi imam že dovolj tega dežja in meglenih dnevov. Saj ne rečem, všeč so mi popoldanske meglice, ki se prikradejo takoj po dežju, všeč mi je mir na sprehodu, ker srečaš le sprehajalce psov, a moje dete nadvse obožuje sonce. Vsak sončen trenutek preživimo na zraku, če pa precej dežuje to ni izvedljivo, ker se skorajda nikoli ne vozi v vozičku. Tako je težko držati dežnik in njo hkrati. Čim prej si moram sposoditi kengurujčka, čeprav vem, da ni dobro za hrbtenico, a tudi jaz moram poskrbeti za svoje zdravje.
Natanko mesec dni nazaj smo se sprehajali po "regratovi poti", ki mi je bila veliko bolj všeč, bolj barvita in bolj sončna. Zanimivo je, kako se z otroci spremenijo tudi naše želje, naše navade. A najbrž gre tukaj predvsem za prilagoditev otroku, kajti zadovoljen otrok tudi tebe osreči. Ko sem bila še sama, sem imela rada deževno vreme, takrat sem velikokrat ustvarjala, brala dobro knjigo, če je bilo sonce pa sem vedno imela v mislih rekreacijo, a se mi ni dalo, potem sem imela pa slabo vest, če sem ostala v sončnem vremenu doma. Sedaj pa je ravno nasprotno. Ko je dež, postane dan daljši, kajti dete se naveliča biti v stanovanju, zmanjka ti idej kako tako majhnega dojenčka animirati, pa še spati noče, ker se je navadila na spanje na svežem zraku. No, pa saj bo kmalu bolje. Optimist pravi, da za dežjem vedno posije sonce. In ko bo malce zrasla, da bo že hodila, bomo tudi dež imeli spet radi, v škorenjcih in palerincah. Juhuhu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar