Prav gotovo smo vsi otroci preferirali ene stare starše bolj kot druge, bodisi so bili bolj ljubeči, bolj topli v srcu, nam spekli boljše piškote ali pa še iz katerega drugega razloga. Tako je bilo tudi pri meni. Kljub temu, da sem od starih staršev živela nekaj 150 km stran in sem jih videla le nekajkrat na leto, sem raje hodila k staršem moje mame. Tja sem se večkrat vračala tudi na počitnice, ko sem bila starejša. Po očetovi strani sem imela le babico, ker je dedek umrl že v očetovem otroštvu. Kljub temu, da sem imela babico rada, pa sem raje zahajala k mamini mami. Niti ne vem zakaj sem raje hodila k njej. Živela je v bloku, medtem ko je očetova mama živela na podeželju in je okoli hiše imela živali. Pričakovali bi, da bom raje preživljala čas ob hranjenju kokoši in lovljenju mačk, a ni bilo tako. Ne spomnim se niti, da bi kdaj kaj spekla. Kot otroci pa smo seveda bili vedno veseli obiskov, da smo lahko pojedli nekaj keksov. Vedno je imela pripravljen vanili puding, ki pa ga nisem marala. Od mami mama pa je vedno imela v spalnici škatlo domačih keksov in najprej sem se zapodila v škatlo, gledat če je polna.
Kar razmišljam zadnje dneve je ali bo moja hčerka tudi imela "ljubše" stare starše. Razlika je ta, da moji živijo čisto blizu in jo vidijo vsak dan, od I. pa 150 km stran. Za prvomajske praznike smo se prvič po porodu odpravili tja na obisk za več dni. Z I. sva bila zelo razočarana, žalostna, ker sva pričakovala od tega obiska mnogo več. Vse te mesece sta stara starša komaj čakala, da pride vnukinja na obisk, bolj kot ne sta nama že očitala zakaj se tako dogo obiramo ... in prav je, da nismo šli prej. Sedaj je tudi nam veliko lažje, ker smo si ustvarili nek bioritem, tudi utrujenost je pojenjala. Razočarana pa sva bila zato, ker je bilo starim staršem bolj pomembno iti v avtopralnico in k frizerju kot pa z nami na sprehod. Nista je znala niti prijeti in najmanj petkrat sva jima povedala, da je treba z njo hoditi naokoli, da opazuje sicer začne jokcat. A to je bilo težko razumeti. Namesto, da bi vstala in z njo šla po stanovanju, sta še kar naprej sedela na zofi in spraševala, če je žejna, pokakana ali lačna. Z I. sva bila zelo utrujena, ker smo bili kar naprej zunaj in po obiskih, zato sva pričakovala, da nama bosta vsaj za pol ure priskočila na pomoč in jo malo ponosila. Pa sta šla po kosilu raje sama počivat. Ob odhodu domov sta jokala, a meni je šlo na smeh in sem se komaj zadržala, da nisem povedala in tudi zabrusila svoje. Ker sem miroljubna, sem raje stisnila jezik. I. jima je kasneje očital, da sta ga razočarala in da je od obiska pričakoval mnogo več. Seveda sta bila užaljena in sta se takoj primerjala z mojimi starši. Porodilo se je ljubosumje, a kar naj bo, saj imajo za kaj biti. Moji starši nama ogromno pomagajo, da si tudi midva odpočijeva in si nabereva moči, njegovi pa so stari starši le formalno. Pomembna so dejanja in ne le besede. Oba z I. veva, da so moji starši starši dejanj, njegovi pa le hvalisanja in besed. Hudo mi je la zaradi I., kajti od svojih staršev je pričakoval veliko več in ni hujšega, kot če te starši razočarajo, pa četudi nisi več otrok. Bolečina vedno ostane. Le kaj bo, ko dojenčica odraste...
2 komentarja:
Draga Kačja pastirica, dobro te razumem, saj sem bila sama že neštetokrat v podobni situaciji. A vendar ti polagam na srce - ne sodi prehudo I-jevih staršev. Če sta z I-jem prosila za pomoč, potem je tvoje pritoževanje upravičeno, če sta pomoč samo pričakovala, pa prav gotovo ne. Ljudje smo različni, večinoma se vsak trudi po svojih najboljših močeh. Ne moreš pričakovati, da bodo vsi ljudje takšni kot so tvoji starši. Poleg tega ne moreš in ne smeš pričakovati, da ti bodo drugi ljudje vedno stali ob strani, ko gre za tvojega otroka, saj sta se z I-jem sama odločila zanj. Skrb zanj je izključno vajina stvar, lahko sta le hvaležna vsakemu, ki priskoči na pomoč. Za pomoč pa je včasih treba prositi, ne pa je le pričakovati. Oprosti, če moje besede zvenijo grobo, ampak želim ti le dobro. Na dolgi rok si pač ne splača ustvarjati sovražnikov. Navsezadnje sta I-jeva starša verjetno povsem uspešno vzgojila I-ja, ki ga imaš rada. In verjamem v to, da sta bila zelo vesela, ko sta videla svojo vnukinjo (nekateri bi sicer verjetno rajši videli, da bi bil fantek, ampak hej, tako pač je in to je treba sprejeti).
Zadnje dneve sem pogosto razmišljala o vsem in prišla do enakega zaključka kot ti. Imaš v vseh pogledih prav in kolikor se sliši grobo je to edina resnica. Pogumni ljudje znajo sprejeti resnico, naj bo še kako kruta. In ker staršev ne moremo izbirati, jih moramo sprejeti takšne kakršne so, le tako bomo lahko brodili skupaj skozi življenje. Hvala za tvoja razmišljanja.
Objavite komentar