Bil je čudovit zimski dan, sončen, tipično primorski, kjer burja reže do kosti, a vse to pride v kompletu, če se podaš v takšnem času na Primorsko. Staro rimsko naselje Buje, ki je nastalo na razvalinah ilirskega naselja kar kliče po fotografiranju čudovitih ozkih uličic, kjer vsak kamen nosi svojo zgodbo. Premražena sva si našla zavetje v domači gostilnici ob odlični lozovači in najboljšem jabolčnem štrudlju, kar sva jih kdaj okušala.
Pot naju je vodila v slovensko naselje Krkavče, eno najstarejših naselij v slovenski Istri, kjer živi borih 120 prebivalcev. Ime naj bi izviralo iz keltske besede kr, ki pomeni skala in dejansko je celotno naselje zgrajeno na skalnati podlagi. Zdelo se nama je kot naselje duhov, dokler se ni na koncu vasi pojavil domačin, ki naju je prijazno ogovoril. Presenečen je bil, da naju je pot vodila v Krkavče, mislil je celo, da si ogledujeva zemljišča. Pogovor je stekel in ugotovila sva, da so nezaupljivi do tujcev, ki si želijo tukaj ustvariti vikende in uživati ob pogledu na Dragonjo. Njegova filozofija je filozofija migracije - če si prišlek se moraš prilagajati navadam, običajem, življenju ljudi, ki so tu od nekdaj in ne obratno. 
Povabil naju je v staro hišo, kjer suši meso za pršut in slanino. Če pa bova kdaj še naokoli, pa naj se le oglasiva na klobase. Vasi se bova vsekakor za vedno spominjala, predvsem zaradi gospoda, ki nama je dal občutek, da v času, ko se ne znamo ustaviti in se ozreti okoli sebe, življenje v teh vaseh opominja na prevečkrat pozabljeno kulturno in naravno dediščino, na katero pozabljamo. Slovenija premore toliko znamenitosti in čim večkrat se je treba podati v raziskovanje.Izlet sva zaključila v Hrastovljah, meni tako skrivnostnem kraju. Morda zato, ker je tako odmaknjen v notranjost in redkokdaj srečaš koga, ki bi hodil v teh krajih, vsekakor pa tudi zaradi freske Mrtvaškega plesa, ki jo je upodobil Janez iz Kvasta leta 1490. Opominja, da je življenje le trenutek in vsi nosimo enako usodo, kateri ne moremo ubežati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar