Teden dni sem preživela kot vzgojiteljica devetim punčkam starih od 8-9 let v okviru Rdečega križa Slovenije. Prvič sem se srečala s takšno izkušnjo in moram reči, da sem se precej dobro znašla. Takoj na začetku sem postavila pravila in bila nekoliko stroga, kar se je izkazalo za koristno in precej olajševalno. Lažje je popustiti na koncu kot pa sprva popuščati nato pa pričakovati, da boš vzdrževal avtoriteto. Kot dokaz, da sem dobro ravnala je bil ta, da so me punce imele rade. Kadar je bilo potrebno delati in se učiti smo bile resne, znale pa smo se tudi nasmejati, objeti in igrati. Otroci potrebujejo red, disciplino in doslednost, kar pa ne pomeni, da jih s tem oropaš ljubezni. Umetnost je združiti oba vidika in vesela sem, da mi je uspelo. Lepo je bilo slišati, da so imele najboljšo vzgojiteljico in bi še rade prišle, če bi jih imela spet jaz v skupini.
Delo je bilo zelo naporno, od jutra do pozno v noč smo bile skupaj in moram priznati, da sem bila precej izmučena. Lahko bi se ulegla in jih pustila divjati, kričati kot so to naredili drugi vzgojitelji, a nisem prišla s tem namenom. Moj namen je bil, da se posvečam njim in ne sebi. Otroci so prišli iz družin, ki so socialno ogrožene in nimam srca, da bi jih prepustila samim sebi. Četudi vem, da v tednu dni ne morem spremeniti sveta, pa sem pomirjena z občutkom, da sem jim nudila vsaj teden dni lepih počitnic.
In tako so prišla nova spoznanja ... o tem kakšna bom kot starš in kako malo je potrebno, da je otrok zadovoljen, srečen. Otroci so luč sveta in družinska sreča je tisto, kar mi največ pomeni. Sama sem imela srečno otroštvo in tudi danes imam zato okoli sebe ljudi, ki jim lahko zaupam, saj so me starši naučili prepoznati vrednote, katere me držijo optimistično pokonci tudi takrat, ko gre vse narobe. In komaj čakam, da te vrednote lahko delim naprej ... morda kmalu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar