Zvečer sem ožemala pomaranče, nakar na mizi zagledam matrjoško. Takoj me je prešinil spomin, da sem to matrjoško nekoč videla v službi pri I. Nihče nikoli ni vedel kako se je ta matrjoška znašla v tistem prostoru in ker ni imela lastnika jo je I. vzel domov. Kakšno nepopisno veselje sem doživljala ob odpiranju matrjoške. Sploh se ne čudim zakaj so otroci povsem nori na njih.
Vikend je minil v razmišljanju in odločanju o sanjah, ki sem jih sanjala prejšnji teden. Gre za nek koncept, osebno in vidno odločitev. Ko se enkrat za njo odločiš, ni več poti nazaj. Zaenkrat je še ovita v skrivnost in ve za njo le peščica ljudi. Ta ideja je zorela 3 dni in odločena sem, da jo realiziram. Gre za pogumno in povsem osebno odločitev, ki je potrebna tehtnega razmisleka. Dodatno spodbudo sem dobila danes na jogi, kjer nam je vaditeljica prvič po vseh vajah zaželela naj si postavimo nek cilj, namenjen le nam samim in naj ga uresničimo.
Čez nekaj mesecev bo viden vsem ...
2 komentarja:
:) Tvoja odločitev me spominja na današnji praznik...
:-) Ne, ne ... nič takega še ni. Joj, saj morda bo zgledalo neumno in morda se bo uresničilo šele naslednje leto, a meni osebno pomeni veliko odločitev.
Objavite komentar