Pozno zvečer sva z I. ležala v postelji in se pogovarjala o življenju. Bil je tri dni pri starših, ker je moral urediti določene stvari in je komaj čakal, da se vrne k meni domov. Priznal je, da bi se mu kar zmešalo, če ne bi imel mene in bi se zaradi izgube službe moral vrniti domov. Odgovarjajoče me je vprašal: midva sva srečen par, kaj ne? Odgovorila sem mu, da velikokrat razmišljam o tem in mi včasih sploh ni pomembno kaj se zgodi, da le imava drug drugega rada.
Priznam, da sem v ljubezni nekoliko odmaknjena. To ne pomeni, da nimam čustev ali jih ne občutim, ravno nasprotno. Lahko me popolnoma prevzamejo ali prevzemajo, le da tega ne znam najbolje izraziti z besedami. Menda s svojo navidezno brezskrbnostjo dajem vtis, kot da mi je vseeno. Včasih me žalosti, da dajem tak vtis in se trudim priznati svoje občutke ter o njih govoriti.
Res, da si vsak par po svoje izkazuje ljubezen, a včasih opazim med drugimi, da počenjajo to premalo. Izkazovanje pozornosti in naklonjenosti pri nama z I. vključuje: vsako jutro in popoldne poljub preden odideva ali prideva iz službe, poljub za lahko noč, četudi že nekdo od naju spi, preplet prstov med spanjem-ponavadi v jutranjih urah pred vstajanjem, božanje po laseh, objemi … ogromno vsakodnevnih dotikov, ki dajejo občutek ljubljenosti. Če na to pozabiš, se mi zdi, da težko to nazaj obudiš. Običajno se zavedaš tega takrat, ko je prepozno.
Dokler bodo vsakodnevni poljubi, spoštovanje, pripravljenost na pomoč … dokler se v prepirih ne bova zmerjala in bodo dotiki stalnica v najinem odnosu … se nimam ničesar bati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar