Ta misel je bila zapisana na papirnatem podstavku moje današnje kave. Razmišljala sem o tej misli kako mi je pisana na kožo. Ves čas se zavedam, da ljubezen ostane živa le, če zanjo skrbiš in jo neguješ. Res bi jo lahko primerjal z zelenjavnim vrtom. Vsako leto sadiš semena in opazuješ njihovo rast. Včasih obrodijo sočne sadove, včasih pa nič ne uspe oz. vsaj ne tako kot si pričakoval.Ta teden ko je I. izgubil službo se je najin odnos zelo poglobil. Kljub globokemu razočaranju, ki ga je doživel se je presenetljivo dobro držal. Morda najhujša kriza šele pride, morda pa sem tudi jaz malo pripomogla k temu s tem, da sem ga popolnoma podpirala, vedrila in spodbujala, mu bila ves čas ob strani in predvsem vedno na voljo. Kadar so ljudje obupani, mislim, da je najpomembnejše to, da vedo, da niso sami in se vedno lahko na nekoga zanesejo.
Njegova razpoloženja so precej nihala, kar je normalna posledica izgube službe. Zame je bilo težko v smislu, da nisem vedela s kolikšno mero se mu lahko približam, da bo prav. Vsaka beseda z mojih ust je morala biti pazljivo izbrana, kajti kdorkoli, ki se znajde v taki situaciji je občutljiv. V takih izkušnjah spoznavaš drug drugega, odkrijejo se lastnosti, ki prej niso prišle do izraza, čustva so precej na udaru. Spoznaš v kateri smeri seješ svojo ljubezen in ali boš prebrodil težave. Trenutno si uspešno stojiva ob strani in morda je na koncu zares najpomembneje le to, da imamo drug drugega.
Krasen sončen dan je bil, dan za nove rdeče čeveljce okoli jezera. In vsi vemo, da zelenjava uspeva le, če ima pravo razmerje sonca ter dežja. Pesimist pravi: za vsakim soncem pride dež. Mi pa moramo biti optimisti: za vsakim dežjem posije sonce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar