Dom

Če bi me nekaj let nazaj vprašali kje bi rada živela, bi mi bilo bolj kot ne vseeno, da sem le ob svojem partnerju. Navezana sem na svoje starše, nečake, a dokler si nisem ustvarila svoje družine nisem vedela, da se bo ta navezanost še bolj poglobila. Danes bi se težko odselila v drugi kraj, kajti zadnje mesece preživljamo skorajda vedno skupaj in starši so mi v veliko pomoč ter podporo. Če ne bi bilo njih, bi verjetno bila veliko bolj nervozna, razburjena, utrujena, tako pa lahko svoji hčerki nudim veliko bolj energičnih trenutkov.

Prav tako sem se navadila na razgled, ki ga imam skozi okno. V zgodnjih jutranjih urah se izza gradu vlečejo meglice z vso naglico in lepo je opazovati njihovo spreminjanje. Verjetno je res vse stvar navade - morda bi se zlahka privadila tudi kakšnega drugačnega pogleda - a dokler ti je nekje lepo, težko razmišljaš in si domišljaš dom drugje. Tudi naše mesto je nadvse ljubko - majhno a čudovito. Želim si ostati v tem mestu, predvsem zaradi ljudi, ki bivajo v njem. Dom je tam, kjer so doma dobri ljudje. In v teh mesecih sem bolj kot kdajkoli spoznala, da moj dom ostaja tukaj - med dobrimi ljudmi.