Za vedno

Zadnje čase se dogaja toliko stvari, ki me osrečujejo, da se kar malce bojim. Prelepo, da bi bilo res, pa vendarle zakaj ne, saj si zaslužim in naj traja ... Z I. se nikoli nisva resno pogovarjala o poroki. Vedno je bilo mišljeno kot hec, zbadanje, zato sem bila zelo presenečena, predvsem pa ganjena ko me je zaprosil za roko. Bilo je za moj rojstni dan, ob 4.30 zjutraj, ko smo se odpravljali spat po hranjenju dojenčice. Ni mogel več čakati do jutra in na kolenih je zapel ljudsko pesmico ter me vprašal ali bi bila njegova žena. Kaj takega res nisem pričakovala in bila sem ganjena do solz.

Vem, da je o tem temeljito razmišljal, kajti rakci se ne podajo v takšne odločitve kar tako. Počaščena sem, da mi podarja svoje srce in ni dvoma o tem, da mu tudi sama predajam svojo dušo. Neizmerno srečna sem. Poroke ne jemljeva samoumevne, temveč se oba zavedava, da je to le dodana vrednost najine trdne zveze. Z njo ne misliva, da bova še bolj povezana, kajti najina vez je že brez nje močna, morda je le pika na i vsemu kar čutiva.

Zdi se mi, da z vsako življenjsko izkušnjo bolj rasteva in se še bolj povezujeva. Nekateri pari se s prihodom otrok oddaljijo, midva pa sva se še bolj povezala, postala še bolj nežna in pozorna, pripravljena si pomagati in kar je najpomembneje: ljubiti.