Valentinovo ne praznujem. Od nekdaj se mi je ta praznik zdel najbolj kičast in zoprn od vseh praznikov. Občutila sem ga kot vsiljevanje, da moram dokazovati svojo ljubezen z neko pozornostjo v obliki srca, čokolade ... z I. sva se tako dogovorila, da naju bo ta praznik vsako leto raje obšel. Jaz pravim, da imava vsak dan valentinovo, saj si pogostokrat namenjava pozornosti, a v obliki poljubov in objemov, ki so slajši od vsake čokolade. Morda ravno zato ne maram tega praznika, ker ne čakam nestrpno, da se bo takrat spomnil name, temveč sem ljubezni deležna skozi vse leto. Žal mi je ljudi, ki tako neučakano pričakujejo ta dan in ugibajo kaj jim bo partner poklonil, na koncu pa se nemara zgodi, da partner pozabi in svet se kar naenkrat podre. Kot bi ljubezen temeljila le na enem dnevu v letu.
Je pa zanimivo, da ta praznik praznujem s svojo prijateljico, kar se sliši morda čudno. Razlogi za to segajo leta nazaj, ko sva nekoč bili pri meni doma in je moja mami prinesla vsaki čokoladni srček. To se ji je zdelo tako lepo, da tega nikoli ni mogla pozabiti in še do danes ni pojedla tega srčka. Ta dan je sicer tudi njen god. Od takrat dalje si izmenjujeva drobne malenkosti. Navsezadnje - ljubezen ni pomembna le med partnerji, temveč tudi med prijatelji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar