Ljubljanica

Nedeljsko popoldne smo preživeli na Ljubljanici, v vožnji s pletnjo, ki je znana predvsem kot blejska pletnja. Lastnik pletnje sicer izhaja iz Bleda, sedaj pa promovirajo vožnjo tudi po Ljubljanici. Izhodišče je bilo v Podpeči, vožnja do Trnovega pa je trajala polni dve uri. Za izdelavo pletnje so potrebovali tri mesece, zgrajena pa je iz macesnovega lesa. Vožnja je bila izredno mirna, oči so opazovale zelenje in v možganih so se ustvarjale podobe kako lepo mora biti v jesenskih mesecih. Imeli smo izredno srečo, da smo videli kar tri vidre, saj je značilno, da se rade skrivajo v gosto poraslih drevesih in vejah na obrežju. Bil je čudovit izlet, v krogu družine in upam, da bo še več takšnih v prihodnosti.

Podvodni ribolov

Letošnje poletje si je I. kupil harpuno za lovljenje rib. Ta vikend sva preživela na morju in prvič preizkusila lovljenje. Lačna nisva bila, kajti ujel je orado, ciplja, špara in celo ugorja. Pri slednjem je šlo za pravo atrakcijo na plaži, kajti njegova velikost je znašala kar meter in pol. Z I. sicer ne marava plaž kjer se tre ljudi, saj sva po duši samotarja, a v avgustovskih dnevih težko najdeš kotiček zase, čolna pa tudi nimava. Ugor je bil skrit v luknji na globini 18m, ulov pa je bil kar naporen. Videz ugorja mi ni preveč všeč, ker me spominja na kačo, teh pa ne maram. Okus je bil dober, le težko sem odmislila njegov videz. Pač sodim med takšne vrste ljudi, ki jedo bolj z očmi. Večji problem je bil kako tako ogromno ribo pripeljati domov, ker se nisva dobro pripravila in sva imela s sabo le manjšo hladilno torbo. K sreči na cesti ni bilo zastojev in smo ribo doma takoj očistili in pripravili za pojedino - vsekakor pa bo treba narediti še kakšen piknik, kajti ostalo jo je še za nekajkrat.

Piškoti

S piškoti je veliko dela, ker je potrebno vsakega posebej oblikovati in po možnosti tudi okrasiti. Če imam čas se z veseljem lotim njihove priprave, je pa res, da sem vsakokrat po peki utrujena. Zaenkrat se lotim le preprostih receptov, ki jih s svojo domišljijo dopolnim, tokrat sem jih oblikovala z orehi in lističi mandljev. Izgledali so lepo, bili pa so tudi okusni. Rada pečem tudi zato, ker I. vedno pohvali moje dobrote – to je največja nagrada in motivacija za prihodnost. Nekoč bi se rada lotila zahtevnejših peciv, a imam strah pred tem, da bi se vse izjalovilo. A kdor ne tvega, se nikdar ne nauči.Nekaj mesecev imam še čas, potem pa ga vsekakor ne bom imela za obsežne pekovske podvige. Se pa neznansko veselim peke piškotov z modelčki z mojim otročičkom, predvsem pa vonja v stanovanju po dobrotah, ki me spominja na otroštvo.

Gobe

Kot otrok nikoli nisem marala nabirati gob, najbrž zato, ker nobene nisem našla in smo ure ter ure tavali za starši in njihovimi košarami. Veliko raje sem imela kostanj in še do letošnjega leta sem najraje nabirala le-tega, medtem ko se mi je lov na gobe zdel brezvezen. Sedaj, ko sem noseča mnogo športnih stvari ne morem početi, sem pa rada v naravi in tako sva se z I., ki je strastni nabiralec gob, odpravila po njih. Sama se v gozdu ne počutim sproščeno, če pa je zraven I. se mi zdi lepo, tiho in obožujem zvok pokanja suhic vejic ter ptičjega petja. Med iskanjem gob opaziš marsikaj čudovitega, kot močerada, rosne kapljice, zanimiva drevesna debla in to te napolni z nekim novim vedenjem, veseljem. Če pa med tem najdeš kakšno gobo je veselje toliko večje. In zdaj začenjam razumeti gobarje. Ko najdeš prvo gobo te vleče kar naprej, po še in še ... kot otrok sem se razveselila lisičk. Sem morda šele sedaj postala ljubiteljica nabiranja gob?

Bohinj ali Bled?

Raje imam Bohinj kot Bled, pa čeprav imam na Bled veliko več spominov. S slednjim me je povezovalo več stvari, od vsakoletne razstave slik iz poletnega Triglavsko slikarsko-kiparskega tabora na Pokljuki, kamor smo hodili s starši in je ati bil eden izmed udeležencev, v kasnejših letih pa sem tudi sama sodelovala, do bele kave in pečenega kostanja v jesenskih mesecih, do Blejskih noči, sprehodih okoli jezera ...

Bohinj pa je v mojem spominu še danes neokrnjen, miren, oddaljen ... ima pridih mistike in spokoja. Morda zaradi vode, ki se tako hitro od obale spusti v temno dno? Z I. greva rada v Bohinj, narediva sprehod okoli jezera in tradicionalno spijeva kavico ter pojeva kremšnito v Hotelu Jezero. Čeprav sem že mnogokrat bila v Bohinju, ugotavljam, da ga jeseni še nisem videla. Kar pomeni, da bo na sporedu še to jesen, le da bo sprehod okoli celotnega jezera najbrž nemogoč - takrat bom najbrž hodila že z velikim trebuhom :)

Izlet v Furlanijo

Deževna vremenska napoved naju je preusmerila v Julijsko krajino, kjer je cel dan žgalo vroče sonce. Ogledala sva si mesto Oglej, meni najbolj ohranjeno v spominu na srednješolske dni ko smo se učili Prešernove pesnitve - po Črtomiru, ki se je pokristjanil in v Ogleju postal duhovnik.

Patriarhalna bazilika v Ogleju je zanimiva zaradi svoje umetnostno zgodovinske vloge. Z milanskim ediktom leta 313 je postalo Rimsko cesarstvo versko nevtralno do vseh religij in začel se je t.i. mir Cerkve. Država ni več sovražno ovirala Cerkve, ampak jo je celo pospeševala. Škof Teodor takrat v Ogleju zgradi prvo cerkveno središče. Bazilika je bila večkrat uničena in na novo postavljena, zato nosi sledove pozno romanske-gotske arhitekture. Čudovit je gotski, leseni strop ter šilasti loki. Najbolj zanimivi so mozaiki, ki prekrivajo tla bazilike, ohranjeni iz časa, ko se je prenehalo versko preganjanje (navidezno J).

Številni krščanskimi simboli uprizarjajo živali in rastline, Jezusa kot dobrega pastirja, morske prizore, zgodbo preroka Jona, ki ga je Bog poslal v Ninive, da bi ljudi opozoril naj se pokesajo svojih grehov, sicer bo uničil mesto. Ker se je upiral, ga na ladji v Tarsis doleti nevihta in reče mornarjem naj ga vržejo v morje. Bog je poslal veliko ribo, da Jona pogoltne in Jon se je tri dni v njenem trebuhu kesal. Nato ga je riba izpljunila in Jon je odšel v Ninive, kjer so se prebivalci pokesali svojih grehov.

Na poti v središče mesta lahko opazimo tudi ostanke rimskega foruma, ki so pod Unescovo zaščito. Pot iz Ogleja naju je vodila v Gradež, ki je veliko prijetnejše v zgodnjih poletnih dnevih, ko se brezskrbno lahko sprehajaš po peščenih plažah, sedaj pa je dostop do morja onemogočen in moraš plačati 4€, če želiš sploh videti morje. Takega turizma ne marava, zato sva se odpravila proti Sloveniji po neznanih poteh in odkrila zanimivo obalno mesto Muggia (Milje), ki ga bova vsekakor še obiskala v poznih poletnih dnevih.

Nosečniški šoping

Ne morem več skrivati, da sem noseča, kajti oblačila me izdajo. Vedno sem bila navajena nositi bolj oprijete stvari in sedaj marsikaterih hlač ne morem več zapeti. Že pred nosečnostjo sem težko našla hlače ali jeans, ki bi mi ustrezal, zato sem zadnja leta bolj kot ne opustila nošenje hlač in si kupovala vedno več oblek ter kril.

Danes sem po zelo dolgem času šla razvajat dušo - šoping! Mami mi je povedala, da je videla v neki trgovini z oblačili oddelek za nosečnice. Super, sem mislila, bom kupila ene in edine nosečniške hlače za v službo. A očitno mami ni dobro videla, da so namesto nosečnic na slikah upodobljene ženske z močnejšo postavo, kar pa žal zame ne pride v upoštev. Ker sem bila ravno pri volji za nakupovanje sem se odločila, da sploh ne bom nosila hlač in si namesto tega kupila tri nove obleke, ki jih imam lahko poleti in na kakšno bluzo ali majico tudi jeseni. V njih se dobro počutim, zdijo se mi elegantne in praktične. Vedno sem govorila, da ne bom "razvlečena" nosečnica - v starih cunjah, ohlapnih majicah in hlačah z naramnicami. Še vedno želim biti elegantna, glede na današnji čas in ponudbo pa to sploh ni več problem.

Torbice pa so moja šibka točka. Odkrila sem trgovino s čevlji, v kateri vsakokrat najdem tudi kakšno torbico, ki se ji ne morem upreti. Žal. Še k sreči, da grem v šoping le poredko.

Dopustniški dnevi

Življenje teče brez nemirov, lahkotno in veselo. Zdi se mi, da prvič uživam brez slabe vesti, da bi morala kaj konkretno početi. Glede na moje stanje (nosečniško) se ne obremenjujem z mislimi kam vse bi morala iti ali kaj vse bi morala storiti. Vsako leto poleti se mi je zdel dan neizpolnjen, če ga nisem preživela nekje v naravi, v gorah ali na kolesu. Tokrat sem veliko bolj sproščena in ugotavljam, da so me tiste misli obremenjevale.

Lepo je biti noseč, če nimaš težav. Veš, da nosiš pod seboj živo bitje in to te navdaja z optimizmom, veseljem. Z dneva v dan trebušček raste in čudovito je opazovati vse te spremembe. Dnevi v naravi se zdijo spokojni in gledaš jo z drugačnimi očmi. Z očmi bodoče mame, že sedaj skrbne in ljubeče.