sreda, 10. avgust 2011

Gobe

Kot otrok nikoli nisem marala nabirati gob, najbrž zato, ker nobene nisem našla in smo ure ter ure tavali za starši in njihovimi košarami. Veliko raje sem imela kostanj in še do letošnjega leta sem najraje nabirala le-tega, medtem ko se mi je lov na gobe zdel brezvezen. Sedaj, ko sem noseča mnogo športnih stvari ne morem početi, sem pa rada v naravi in tako sva se z I., ki je strastni nabiralec gob, odpravila po njih. Sama se v gozdu ne počutim sproščeno, če pa je zraven I. se mi zdi lepo, tiho in obožujem zvok pokanja suhic vejic ter ptičjega petja. Med iskanjem gob opaziš marsikaj čudovitega, kot močerada, rosne kapljice, zanimiva drevesna debla in to te napolni z nekim novim vedenjem, veseljem. Če pa med tem najdeš kakšno gobo je veselje toliko večje. In zdaj začenjam razumeti gobarje. Ko najdeš prvo gobo te vleče kar naprej, po še in še ... kot otrok sem se razveselila lisičk. Sem morda šele sedaj postala ljubiteljica nabiranja gob?






Ni komentarjev: