Deževna vremenska napoved naju je preusmerila v Julijsko krajino, kjer je cel dan žgalo vroče sonce. Ogledala sva si mesto Oglej, meni najbolj ohranjeno v spominu na srednješolske dni ko smo se učili Prešernove pesnitve - po Črtomiru, ki se je pokristjanil in v Ogleju postal duhovnik.
Patriarhalna bazilika v Ogleju je zanimiva zaradi svoje umetnostno zgodovinske vloge. Z milanskim ediktom leta 313 je postalo Rimsko cesarstvo versko nevtralno do vseh religij in začel se je t.i. mir Cerkve. Država ni več sovražno ovirala Cerkve, ampak jo je celo pospeševala. Škof Teodor takrat v Ogleju zgradi prvo cerkveno središče. Bazilika je bila večkrat uničena in na novo postavljena, zato nosi sledove pozno romanske-gotske arhitekture. Čudovit je gotski, leseni strop ter šilasti loki. Najbolj zanimivi so mozaiki, ki prekrivajo tla bazilike, ohranjeni iz časa, ko se je prenehalo versko preganjanje (navidezno J).
Številni krščanskimi simboli uprizarjajo živali in rastline, Jezusa kot dobrega pastirja, morske prizore, zgodbo preroka Jona, ki ga je Bog poslal v Ninive, da bi ljudi opozoril naj se pokesajo svojih grehov, sicer bo uničil mesto. Ker se je upiral, ga na ladji v Tarsis doleti nevihta in reče mornarjem naj ga vržejo v morje. Bog je poslal veliko ribo, da Jona pogoltne in Jon se je tri dni v njenem trebuhu kesal. Nato ga je riba izpljunila in Jon je odšel v Ninive, kjer so se prebivalci pokesali svojih grehov.
Na poti v središče mesta lahko opazimo tudi ostanke rimskega foruma, ki so pod Unescovo zaščito. Pot iz Ogleja naju je vodila v Gradež, ki je veliko prijetnejše v zgodnjih poletnih dnevih, ko se brezskrbno lahko sprehajaš po peščenih plažah, sedaj pa je dostop do morja onemogočen in moraš plačati 4€, če želiš sploh videti morje. Takega turizma ne marava, zato sva se odpravila proti Sloveniji po neznanih poteh in odkrila zanimivo obalno mesto Muggia (Milje), ki ga bova vsekakor še obiskala v poznih poletnih dnevih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar