Čarovnice

Noč čarovnic sem letos prvič praznovala pri Gradu na Goričkem. Nisem vedela, da je to največji grad na Slovenskem in premore kar 365 sob. Čez dan potekajo različne delavnice, naša družba pa se je prireditve udeležila mnogo kasneje, ko se je začelo večeriti. Vzdušje je bilo prijetno, čarovnice so vihrale sem ter tja, čeprav sem pričakovala, da jih bo veliko več. 

Z nečaki smo danes ustvarjali kozarčke s papirnatimi prtički in jih poimenovali Strahci ter pekli strahčeve palačinke. Uživali so v ustvarjanju in komaj čakam, da spet pride naslednji praznik in bomo na plan izvabili naše kreativne ideje. Zato imam rada praznike, ker so drugačni od vsakdana, a vsak mora k temu prispevati sam, sicer so dnevi enolični.

Mojito

Moja najljubša alkoholna pijača je mojito. Cocktail sestavljajo beli rum, sladkor, soda, limeta (če nimamo limete, lahko tudi limona) in sveži lističi mete. Glede na to, da moja balkonska meta uspeva le poleti in jeseni, pijem mojito le ob teh priložnostih. V Sloveniji še nisem pila dobrega mojita, mnogokrat se mi je zgodilo, da sem dobila mojito brez mete, zato ga najraje pijem doma. Mojito izvira iz Kube, veljal pa je kot najljubša pijača Ernesta Hemingwaya, ki je dolgo časa živel na Kubi.

Najboljši mojito sem pila na grškem otoku Lezbos. Pravzaprav je od takrat postal moj najljubši cocktail. Z I. sva vsak večer hodila v nek prijeten bar, kjer so mešali cocktaile. Če ne zaradi drugega, so bili tako lepo okrašeni, da se jim nisi mogel upreti. Nek dan pa sva tja šla popoldan in sem si zaželela caipirinho. Stregel je starejši možakar in ni znal mešati cocktailov, kajti zvečer so bili zaposleni mešalci cocktailov, podnevi pa so ljudje pili ledene kave in pivo. Rekel je: znam samo mojito, ker ga tudi sam vedno pijem. Pa naj bo mojito, sem odvrnila. In od takrat je postal mojito moj najljubši cocktail. Možakar je prekosil vse mešalce cocktailov in še danes imam v spominu kako se je možakar usedel zraven naju in si tudi sam privoščil enega. Zares se mu nisi mogel upreti. Mojitu namreč :) 

The world breaks everyone, and afterward, some are strong at the broken places.

                                                                                                                                                                        E.Hemingway

 



Najhujši dan v življenju

Morda bi se komu moja dogodivščina zdela povsem brezvezna, nesmiselna, kaj šele vredna vseh živcev, meni pa je predstavljala najhujšo nočno moro. Zadnji dan najinega potovanja sva s T. leteli z Lizbone v Madrid, od tam pa v Benetke. Ko sva pristali v Madridu sva imeli le slabo uro do vzleta za Benetke. Ker na tabli odhodov/prihodov nisva našli najinega leta, ura pa naju je preganjala sva raje šli na informacije o letih ter so naju usmerili na odhodno mesto št. 810. Tam so nama mirno dejali, da sva na napačnem terminalu in se morava z avtobusom peljati skoraj 10km stran, da sva pa v vsakem primeru prepozni in da nama ne bo uspelo. Vseeno sva dirkali na drugi terminal, a ko sem bila na avtobusu in videla, da je madridsko letališče na dveh različnih koncih sem vedela, da nama ne bo uspelo. In res sva ostali ujeti na letališču. Kaj pa zdaj?

Najprej sem takoj klicala I., da najbrž ne bom uspela priti domov in naj ne hodi v Benetke, čeprav je že bil na italijanski meji. Planila sem v jok, ker nikakor nisem želela sprejeti dejstva, da bom morala še eno noč preživeti v Španiji, predvsem pa sva obe s T. bili tako zelo jezni, ker so naju uslužbenci napačno usmerili.

Preostalo nama ni drugega kot, da sva začeli iskati nadomestne lete. Hodili sva od okenca do okenca in ni bilo nobene možne povezave do Slovenije. Ne v Italijo, ne v Avstrijo, ne na Hrvaško, vse linije so bile polne ali pa so za tisti dan že odleteli. Takrat sem se še enkrat zjokala, kajti nisem mogla verjeti, da ne morem domov. Počutila sem se kot bi bila na koncu sveta. Nisem upala niti pomisliti na službo, da bom morala vzeti dodaten dan dopusta, kajti že tako je bil problem, da sem sploh dobila dopust. Prav tako pa nisem imela več energije, da bi se odpeljala v središče Madrida, z vso prtljago in tam iskati zasilno sobo.

T. ni motilo, da bi ostali še en dan, jaz pa sem želela na vsak način domov. Dovolj sem imela teh nesposobnih Špancev! Poleg tega, da ne znajo angleško, so naju opeharili še za pot domov. Besni sva šli nazaj na terminal, kjer naju je gospa napačno usmerila, a je žal odšla domov. Seveda je bila le najina beseda proti njeni in pod nosom sva se lahko obrisali, da bi dobili povrnjeno škodo. Kot zmešani sva iskali nadomesti vozovnici.

Pred tem sva našli na tleh 50€, ker pa sva naknadno videli, da nek fant mrzlično išče v denarnici in po žepih denar, sva predvidevali, da ga je on izgubil in sva mu vrnili najdene evre, kar pa nama je potem "nakopalo" težave...namreč, po treh urah iskanja sva le našli dokaj ugoden let napram drugim za 300€ na osebo, da zvečer letiva v Benetke. Denarja sva imeli le še za kosilo in vodo, kajti T. bi s svojo kreditno kartico plačala vozovnici. Hecala sem se kaj, če kartica ne bi prijela? In misel se je uresničila. Ves čas potovanja sva plačevali s kreditno kartico, zdaj pa ni delala. Pred očmi se mi je naredila tema in nekaj mi je govorilo, da je očitno bolje, da ostaneva danes še tukaj. Šli sva na bankomat, da bi spraskali skupaj denar za vozovnici, T. je klicala nujno pomoč na banko in zmanjkalo nama bi ravno tistih 50€, ki sva jih vrnili ... jaz sem klicala domov, da mi preko interneta plačajo vozovnico in ko smo ravno začeli postopek, je gospa še enkrat potegnila kreditno kartico in je delala! 

S kartami v roki sva veselo hiteli na zasluženo kavo in komaj čakali, da odpotujeva iz Španije. Letalo je imelo še enourno zamudo in res je izgledalo, da dneva ne bo nikoli konec.

Tudi T. se je vmes zjokala in ko sva s kartami v rokah sedeli na kavi sva spoznali, da se tudi v najtežjih trenutkih odlično znajdeva in sva pravi prijateljici. Moji domači so me ves čas bodrili, I. me je čakal in spremljal dogajanje vse do zadnjega, Ž. je tolažil in tudi iskal karte preko interneta ... takrat sem spoznala kako sem lahko vesela, da imam ljudi, na katere se lahko zanesem in mi stojijo ob strani. To je bil moj najbolj grozen dan v življenju, ker sem bila daleč stran od doma, predvsem pa zaradi občutka nemoči, da ne morem priti domov in da nisi figo vreden, če nimaš denarja (lahko bi potovala domov npr. za 1000€), da nihče ne govori jezika, ki ga znaš ... vse to me je iztirilo. Nasprotno pa T.starši sploh niso odreagirali na to najino dogodivščino. Njim se to ni zdelo nič takega in tudi iskat naju ne bi prišli naslednji dan, če bi slučajno leteli šele takrat. I. bi najbrž težko prišel naslednji dan v Benetke, ker je imel pomembne opravke, njeni starši in brat pa so bili doma. Žalostna sem bila za njo, da ima tako družino in razumem njeno željo po tem, da bi odpotovala iz Slovenije, kajti tukaj nima nikogar, na katerega bi se lahko oprla. Privoščim ji, da bi v tujini uspela, kajti njena želja po tem je zares močna. Sem ji pa dala vedeti, da družina ni vedno krvno sorodstvo, temveč ljudje-prijatelji, na katere se lahko zanese.

Ko sva prispeli v Benetke sva obe padli I. v objem, presrečni, da je konec tega dneva in konec teh odnosov z nesramnimi Španci. Ko so nama pregledovali ročno prtljago mi je uslužbenka začela v španskem jeziku govoriti nekaj o mojih oblačilih in sem se naredila, da je ne zastopim. Samo zato, ker so naju tako razjezili na terminalu sva se s T. odločili, da ne bova spregovorili niti besede špansko. Prosila sem jo, naj mi pove v angleščini, ker ne razumem špansko, nakar mi je odgovorila po špansko seveda, da smo na mednarodnem letališču in ves svet govori špansko. S T. sva se začeli smejati tej kontradiktorni izjavi in sva ji samo rekli: get some edjucation!

Ljubo doma, kdor ga ima.

Lizbona

Iz Sagresa v poletnih čeveljcih sva se odpravili s hitrim vlakom v Lizbono, kjer je začelo deževati in dež kar ni ponehal. Vlak je vozil 220km/h in po nekaj urah sva izstopili v mrzlo lizbono, kjer so vsi bili oblečeni in obuti v škornje. Najbrž so naju postrani gledali, a saj niso vedeli, da sva prišli iz juga.

Vlak je ustavil precej kilometrov iz Lizbone in znašli sva se v totalnm kaosu. Že se je večerilo, taksi je bil predrag, edina možnost je bil metro do centra mesta. V vseh mestih sva si najprej priskrbeli zemljevid mesta, tukaj pa ni bilo nikogar na info točki, le gumb, ki si ga pritisnil, če si želel vprašati za pomoč Počutili sva se povsem izgubljeno, sistem podzemne železnice nama je bil tuj, kajti niti približno nisva vedeli v katero smer morava iti, da bi prišli v najin hotel.

Ogovoril naju je mlajši moški, če potrebujeva pomoč. Tina je bila nezaupljiva, kar jo razumem, saj ni pametno biti naiven v teh časih. Vendar je bilo toliko ljudi naokoli in policija na vsakem koraku, da me ni bilo strah. Z dlančnikom nama je poiskal v kateri ulici je najin hotel in naju usmeril kam morava na metro. Tudi neka punca nama je priskočila na pomoč, ker je videla, da greva na napačen metro. Res sva imeli srečo, da sva naleteli na prijazne ljudi, ki so nama pomagali. In vsi so govorili angleško :)

Lizbona kot mesto naju ni preveč očarala. Morda sva si vzeli premalo časa, da bi jo spoznali, so pa zato njeni ljudje naredili na naju izjemen pečat.

                                                                            spomenik odkritij

                                                                               muzej kočij



Sagres

Sagres je balzam za dušo. Leži na jugu Portugalske, kamor poleti zahajajo surferji, saj so vetrovi takrat najmočnejši. V oktobrskem času je le še peščica turistov in je idealen kraj počitka, umirjenih misli in lahkotnosti. V Sagres sva se s T. zaljubili na prvi pogled in težko nama je bilo oditi. Plaže so čudovite, tekli sva po pesku dokler se nama ni vrtelo, pozabili sva jesti in piti, povsem očarani nad valovanjem morja in lepoto narave. Čas se je ustavil in po vseh naporih, ki sva jih doživeli v Španiji je odleglo pustiti misli na pašo in noge dvogniti v zrak. Vsaj za dan in pol.

Portugalci so izredno prijazni ljudje. Na začetku potovanja naju je bilo najbolj strah Portugalske, kajti nobena od naju ne zna portugalsko, sodeč po Špancih, ki ne znajo angleško pa sva se najbrž upravičeno bali. A najin strah je bil povsem zaman. Vsepovsod so nama pomagali, če niso znali govoriti pa so nama narisali. Bilo je čudovito!

Sevilla

Sevillo si bova zapomnili po neuspehu najetja koles. Mesto je ogromno in vsi se vozijo z vespami ali kolesi. Izgledalo je enostavno, da si najameš kolo, a ko si želel uresničiti svoje namere je bilo vse prej kot to. Podali sva se v info povprašat kako sistem deluje in zopet sva naleteli na ljudi, ki niso znali angleško. Takrat sem imela dovolj te španske nerazgledanosti in sem povzdignila glas, če zares nihče v Španiji ne zna angleško? Punco na okencu sem očitno prestrašila, še T. je bila presenečena, kajti moja potrpežljivost sega visoko v nebo in se razjezim le v redkih primerih. Sevilla je bilo zadnje špansko mesto, ki sva ga obiskali in v sedmih dneh sva vedno govorili špansko, ker nihče ni znal angleško. Po pravici povedano sem jih imela dovolj, zdeli so se mi prav neumni in ne razumem kako lahko na info centrih delajo ljudje, ki ne znajo tujih jezikov?

Z najinimi kolesi ni bilo nič in sva se podali peš. Vreme je bilo idealno, 33 stopinj 7.oktobra. Uživala sem v sončnih žarkih, podaljšanem poletju, kajti letošnje poletje res ni bilo pisano na mojo kožo.

Ogledali sva si areno za bikoborbe, stolnico, kjer je grobnica Krištofa Kolumba, privoščili pa sva si tudi nakupovanje.

Granada

Prvi vtis o Granadi: kaos. Mesto se mi je zdelo ogromno, vsepovsod je bilo polno ljudi in ko sva se na avtobusu peljali do hotela so vsi govorili eden čez drugega. Pravo nasprotje mirne Cordobe in obe je ta džumbus zmotil. Šli sva na večerni ogled Alhambre, dvorca mavrskih vladarjev, ki so ga zgradili v 14.stoletju. Je prava zakladnica islamske arhitekture in ni čudno, da so jo tudi katoliški vladarji kasneje vzeli za svojo, v 19. stoletju pa so v njej navdih videli mnogi znanstveniki in popotniki. S svojimi cvetočimi vrtovi, razgledom na Granado zares očara.

Zvečer sva si privoščili razkošno večerjo, kjer sva bili zelo lepo postreženi. Uživali sva v gurmanskih dobrotah in prijetna družba nama je omilila prve vtise o Granadi. Če ne zaradi drugega si bova Granado zapomnili po najboljši hrani, ki sva jo na tem potovanju okusili. 

                                                                             pogled na del Granade

   

                                                                               islamska arhitektura

Cordoba

Cordobo sem doživela kot čarobno mestece, kjer se je čas za trenutek ustavil. V mesto sva pripotovali pozno popoldan in bilo je nenavadno toplo. Takoj sva odložili kovčke in se podali na večerni potep. Sprva sva zavili v cerkev, kjer je dišalo po kadilu in prevzel me je topel, domač in miren občutek, ki ga ponavadi v cerkvah ne zaznam.

Nadaljevali sva po ulicah in ob enajstih zvečer je bilo zunaj 26 stopinj (4.oktober). Noč je bila prečudovita, za razliko od Madrida zelo mirna in vsi so že odšli spat. Le midve sva tavali po romantičnih ulicah in fotografirali njene čarobnosti.

Zjutraj sva nameravali zgodaj vstati, da bi čim več odnesli od dneva, a ob 7.30 so bile na nebu zvezde, kar je še bolj prispevalo k doživljanju čarobnosti. Cordoba je na obe pustila poseben vtis, drugačen od vseh ostalih španskih mest.

                                                                                                             Mezquita

Toledo

Španija ima slabe železniške povezave, saj je mreža centralizirana in vozi le nekaj hitrih vlakov v določena mesta. K sreči vozi hitri vlak do Toleda, srednjeveškega mesta, ki je znan po izdelovanju marcipana in mestu, kjer je ustvarjal slikar El Greco.

T. ni bila najbolj razpoložena, brez pravega razloga je bila slabe volje. Pustila sem jo na miru, upajoč, da je le muhasto vreme krivo za njena nihanja.

Ogledali sva si El Grecovo najbolj znano delo Pokop grofa Orgaza, ki jo hranijo v cerkvi sv. Tomaža, vojaški muzej Alcatraz, kjer se je trlo španskih obiskovalcev, ki so s svojo glasnostjo motili mir, potreben za vživljanje v muzejske eksponate, nakupili pa sva tudi nekaj marcipanovih dobrot, ročno izdelanih v bližnjem samostanu.

Moje pretekle izkušnje s Španci so tudi tokrat potrdile domneve kako so vase zagledani. Od mojega zadnjega obiska Španije pred petimi leti se stvari niso bistveno spremenile. Še vedno ne znajo tujih jezikov in angleščina jim je kot bi rekli "španska vas". Tudi na info točkah nihče ne govori angleško. Ne razumem kako so na takšnih uradih lahko zaposleni tako nerazgledani ljudje. So pravo nasprotje prijaznih Portugalcev. Z največjim veseljem ovržem stereotip o Špancih kot družabih, temperamentnih, kajti izkušnje vse bolj govorijo v prid Portugalcem.

                                                                                                               vojaški muzej

                                                                                                            stolnica

                                           samostan v ozadju

 

                                                                          razgled na mesto

Madrid

Po petih letih zadnjega skupnega potovanja sva se s prijateljico T. odpravili na potovanje po južni Španiji in južni Portugalski. S T. sva prijateljici že od majhnega, bila so obdobja ko sva bili nerazdvojeni, bila pa so tudi obdobja, ko sva se umaknili druga od druge, a nikoli namerno (selitve, nove službe). Ves čas pa sva ohranili spontan odnos in nikoli se niso najina čustva do prijateljstva ohladila.

V Madridu sva preživeli dva dni in si od zgodnjega jutra do poznega večera ogledovali umetnostno zgodovinske muzeje. V srednji šoli je najin najljubši predmet bila Umetnostna zgodovina in Madrid te s svojo izbiro muzejskih zbirk res ne pušča ravnodušnega.

V muzeju sem si nadvse želela videti Velazquezova dela, saj so njegovi portreti bili glavna tema moje maturitetne izpitne naloge, a bolj kot Velazquez me je v živo očaral Hieronymus Bosch s triptihom Vrt naslad. Navdušena sem nad njegovo domišljijo, saj je že v času renesanse bil izjemno nadrealističen v svojih idejah, njegovi motivi pa so povsem v nasprotju s takratnim cerkvenim naukom. To ga še danes dela skrivnostnega, ure in ure bi lahko opazovala njegove stvaritve.

Utrujeni od pohajkovanj sva si oddih privoščili v enem izmed večjih madridskih parkov, temperature so bile izjemno prijetne, saj smo hodili v japonkah in kratkih rokavih, medtem ko je v Sloveniji ves čas bilo deževno.

Madrid je vsekakor mesto utripa in nenehnega dogajanja, ob večerih ulice zaživijo v vsej barvitosti in trušč ne pojenja vse do zgodnjih jutranjih ur.

                                                                                                            plaza Mayor

                                                                                                          utrip podnevi

                                                                                                               Kandinsky

                                                                                                               utrip noči

                                                                                                                    park