Možic

Kdor je bil na Možicu, ve, da je to eden izmed čudovitejših hribov daleč naokoli, predvsem zaradi veličastnega pogleda na Julijske alpe in ostankov bunkerjev ter utrdb iz časa prve svetovne vojne. Tokrat smo se v spremstvu svetilk podali v raziskovanje kamnitih utrdb, seveda pa smo uživali tudi v pogledu na slovenske alpe.

Kljub vročemu soncu pa je na obzorju že jesen, ki barva svoje liste.

Sladoled

Nisem ravno velika ljubiteljica sladoleda, če ljubitelj pomeni to, da si poleti vsak teden privoščiš sladoled. Če si ga že privoščim je to obvezno sladoled z okusom jogurta, rada imam pa tudi lešnik, pistacijo in višnjo.

Ne spomnim se kdaj in kako sem prišla na idejo, da k sladoledu pašejo arašidi in to povrhu slani. S svojim prvim fantom sem večkrat hodila v mestno slaščičarno na sladoled, v torbici pa sem skrivala arašide, ki sem jih vsula v skledo s sladoledom, ko nihče ni gledal.

To počnem še danes, le da se na javnih mestih temu izogibam in prakticiram takšne in podobne kombinacije le na domačem terenu.

Nazaj v abstrakcijo

Jezna sem sama nase. Cel vikend nisem šla na zrak, čeprav je danes lepo sonce in primerno za kolo. Zabubljena sem doma, v upanju, da bom ustvarjalna, a nimam navdiha. Česarkoli sem se lotila, mi ni uspelo. Dokončala bom edino oljne slike, katere se še sušijo, da nadaljujem detajle. Akvarele in barvice sem raje pospravila, ker so me spravile v slabo voljo. Mislim, da je primeren čas, da se vrnem v abstraktnost.

Edina zanimiva stvar, ki se je zgodila ta vikend je klic mojega dobrega prijatelja T., s katerim se nisva že dolgo časa slišala. Lepo ga je bilo slišati in pokramljati. Vesela sem zanj, ker je ponovno zaljubljen, saj je zares simpatičen in prijeten, a je imel vedno smolo s puncami. Upam, da se tokrat obnese. Pogrešam ga in pogrešam tiste čase, ko sva si vse zaupala. Škoda, da živi toliko kilometrov stran. Kljub temu, da živiva povsem svoji življenji in toliko kilometrov stran je lepo čutiti toplino in bližino, ki sva jo ohranila skozi leta, čeprav le po telefonu.

Strah pred neznanim

Še vedno je čas dopustov v službi, le jaz pridno delam, ker zaradi menjave delovnega mesta ne smem imeti dopusta pred oktobrom. Z Ž. se nisva videla in ne slišala cel teden, vse do danes, ko me je povabil na kavo, ker odhaja na pot za teden dni in me je želel videti. Tudi pri sebi sem opazila kadar se odpravljam za dlje časa kam, da se želim posloviti od bližnjih. Kot bi razmišljala, da je to morda zadnje potovanje in neka zla slutnja … pa čeprav obstaja v vsakdanji realnosti več možnosti, da se ti kaj zgodi.

Večinoma je govoril on. Ko enkrat začne se sploh ne zna ustaviti in premleva ter obrača stavke sem ter tja, včasih celo brez repa in glave. Govoril mi je o knjigi, ki jo je v zadnje prebral, a mi ni znal povedati poante. Toliko časa sem ga matrala kaj je v tej knjigi dognal, spoznal, si zapomnil, da je le izluščil en pameten stavek. Morda sploh nikoli ne bi tako razmišljal, če ga ne bi spodbodla. Vsaka knjiga naj bi, po mojem mnenju nekaj sporočala. V njih vidimo sebe, so nekakšna ogledala.

Torej, njegov nauk knjige je bil: Strah nas je tistega, česar ne poznamo.

Zagotovo se vsi po malem bojimo novih, nepreizkušenih stvari, saj nismo več otroci, ki občutka strahu ne poznajo. A bolj kot sam občutek strahu nas kot odrasle skrbijo predvsem posledice določenih dejanj, dogodkov, saj se zavedamo nevarnosti in tveganj. Bolj kot sam občutek strahu je pomembno kako se z njim soočimo, to pa je povezano s človekovo osebnostjo: avanturist neznano jemlje kot izziv, tradicionalist pa raje dvakrat ali trikrat premisli preden ukrepa.

Ker je knjiga bila bolj religiozne tematike, pomešane s fikcijo, naj povzamem besede Sv. Pavla, s katerimi se vsaj v nečem strinjam:  "Vse preizkušajte in kar je dobro ohranite!"

Frizeraj

Moj obred pri frizerju traja vedno tri ure. Marsikomu se zdi to ogromno časa, po pravici povedano tudi meni, a mi ga ni žal odstopiti na vsake tri do štiri mesece. Pred letom dni sem odkrila dve frizerki, ki sta cenovno ugodni in se vedno zelo potrudita, da me sfrizirata. No, pri striženju nimam kakšnih večjih zahtev, rada pa spreminjam odtenke barvnih pramenov. Danes sva izbrali kombinacijo kave in svetlih pramenov.

Ker je bilo kar polno ljudi željnih striženja, mi je lase umival moški. Samo enkrat do zdaj me je v življenju friziral moški, pa še to je bil tipični frizer z odštekano frizuro, v tem salonu pa je ta frizer vse drugo prej kot frizer :) je precej visok, nima neke nore trendovske frizure, prijazen, toda nič kaj zgovoren. Ponavadi pri frizerjih ljudje izlijejo svojo dušo (čeprav se mi je to od nekdaj zdelo nerazumljivo) in so tudi frizerji neke vrste terapevti. Moram priznati, da mi je bilo kar malce neprijetno oz. nerodno, ko mi je masiral lase in glavo. Morda ravno zato, ker mi tudi po letu dni obiskovanja tega salona še vedno ne deluje kot frizer.

Ampak ... svoj posel pa oblava :)

Moj dragi spet doma

Prvič odkar z I. živiva skupaj sva bila ločena 8 dni. Preko Rdečega križa Slovenije je odšel na Debeli rtič kot vzgojitelj otrokom, ki prihajajo tja na počitnice. Rada sem sama sem ter tja in hitro si najdem zaposlitev, da mi nikoli ni dolgčas, toda ob večerih sem se počutila osamljeno. Ni bilo prijetno odhajati sama spat. Velikokrat sem mislila na ljudi, ki nimajo nikogar in kako jim mora biti hudo. Morda se čez čas navadiš samote, kaj pa vem.

Tolažila me je misel, da se bova kmalu videla, vedoč, da tudi on mene pogreša. Poslal mi je kartico z verzom in kačjim pastirjem, ki ga je sam narisal. Če to ni lepo!!

Ob prihodu domov mi je prinesel spominček – šopek rožic, ki jih je sam ustvaril s storži in lesenimi palčkami. Jp, srečna sem.

Prvi letošnji dvatisočak

Po dolgem času sem šla s starši v hribe. K sreči so še dokaj mladi in predvsem vitalni, da gremo lahko skupaj kolesarit ali v hribe. Moj oče je vselej pripravljen na hece in pogostokrat mu grejo po glavi norčije, zato ga tudi vnuki obožujejo. Mami za razliko od njega drži vse skupaj na vajetih, da ne uidemo izpod nadzora.

Kadar gremo skupaj v hribe je mnogo fotografiranja iz različnih kotov, vseh možnih obraznih grimaz in norčij, kepanje na ledeniku in delanje stoj na snegu … skratka zabavno.