Izgubljeno s prevodom

Moj najljubši film je Lost in translation. Vse ostale filme pogledam le enkrat, kakšno izjemo morda dvakrat, Lost in translation pa je na mojem sporedu vsako leto vsaj nekajkrat. Je film, ki ti je zelo všeč ali pa ga ne maraš, ni neke sredine.

Bob, filmski zvezdnik srednjih let, ki snema reklamo v Tokiu ter Charlotte, pravkar diplomirana in poročena mlada gospa, ki je v Tokiu na poslovnem potovanju skupaj z možem, se spoznata v hotelu in tvorita med sabo globoko, nenavadno vez.

Charlotte išče svoje mesto v življenju, Bob pa preživlja krizo srednjih let. Oba potrta, rahlo zdolgočasena doživljata izkušnjo kulturne drugačnosti na Japonskem. Postaneta idealna družabnika za odkrivanje zmede ter veselja v jezikovni in kulturni različnosti ter medsebojne raznolikosti (generacijsko). Medtem ko se njun odnos iz dneva v dan poglablja, pa se z naglico bliža tudi čas njunega razhoda.

»Prevod« preprosto pomeni: kako prevesti oz. definirati življenje, kaj naj bi sploh pomenilo? Človekovo življenje naj bi bilo zapolnjeno s samoizpopolnitvijo, toda kdaj čutiš to izpopolnitev? Ko si mlad se sprašuješ čemu si tukaj, kaj si želiš, ko si v srednjih letih pa ugotoviš, da tudi takrat nimaš vseh odgovorov. Je to vse, kar lahko dosežem ali obstaja še več? Imaš nek začetek, živiš v sredini, tvoja zgodba in tvoje mesto v svetu pa se vsak dan neizbežno bliža koncu. Boš uspel zaključiti življenje kot bi želel ali se ne bo končalo niti po smrti?

Bob in Charlotte se tako znajdeta v izpopolnjevanju njunih želja ter vprašanj. Bob pomirja Charlote z nasveti o življenju in smeri po kateri naj bi teklo, Charlotte pa ga ves čas opominja kako ljubi svoje otroke in ženo. Različni odgovori za različne ljudi v različnih časovnih obdobjih.

Ljubezen med njima ni poželjive narave, oba čutita le čustveno in psihološko potrebo po druženju. Njuna tekanja po Tokiu, njun notranji svet daje občutek, kot da sta edina človeka na planetu. Čutiti je nekaj globljega, a preprostega.

Film nima nekega vrhunca, zato je za mnoge dolgočasen ali celo brez vsebine. Od filma lahko pričakuješ ravno toliko, kolikor vanj vložiš. Če želiš, da je tvoja življenjska zgodba zapakirana v celofan, potem vsekakor to ni film zate.

Je zelo čuten film, ki ga skozi ves čas spremlja tema osamljenosti in odtujenosti. Opominja, da nikoli ne bomo izvedeli vseh odgovorov, da pa pravzaprav to niti ni pomembno. Da naj se držimo načela: go with the flow in naj se nikoli ne ognemo kakšnemu resničnemu doživetju. Da obstajajo nenavadne vezi v življenju in si moramo pustiti, da nas notranje bogatijo. In da potrebujemo drug drugega za lažje shajanje v svetu odtujenosti (kot sta Bob in Charlotte osamljena, prav tako Tokio ne sveti v njegovi mogočnosti, a ko najdeta drug drugega, kar naenkrat mesto zaživi in z njim tudi onadva).

Izpolnjena obljuba

Kdor išče, ta najde. Pri meni je vedno obratno. Kadar iščem, nikoli ne najdem. Z namenom sem se odpravila v trgovine z oblačili, da bi kupila kakšno novo tuniko. Že nekaj let opažam, da mi sploh nič ni všeč. Kljub temu uspem poiskati kaj ličnega in nato kombiniram z raznimi dodatki. Rada sem urejena, rada se lepo naličim … in v tem uživam. Všeč mi je, da mi I. zjutraj preden greva od doma večkrat nameni čisto preprost kompliment UAU. Kljub temu, da sva že dolgo skupaj in bi kdo pričakoval, da sčasoma komplimenti zvodenijo, pa so pravzaprav zelo pomembni, saj poživljajo odnos. In ravno zaradi njih mi še vedno daje občutek, da sem zanj posebna.

Nedavno sem si zadala obljubo oz. željo, da do novega leta najdem beležnico s kačjimi pastirji. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem v knjigarni iskala knjigo za sestro, da sem nehote našla beležnico z žirafo, ki ima pripeta krila kačjega pastirja! Moji dve najljubši živali, združeni v beležnici! Razveselila sem se kot majhen otrok.

Žirafe so bile dolgo moja najljubša žival, dokler niso prevladali kačji pastirji. Še vedno jih obožujem, predvsem zaradi njihove elegantnosti, sofisticiranosti, velikih rjavih oči z dolgimi trepalnicami in ker so tako zelo miroljubne ter zaščitniške. Postale so del mojega življenja, saj me povezujejo z ljudmi, ki osmišljajo moje življenje. Sleherni od njih mi je podaril žirafo. Z vseh koncev in krajev krasijo moje stanovanje in brez njih si sploh ne znam več predstavljati doma.

                                        

Orientalski ples

Orientalski ples je tradicionalno povezan z religijo, erotiko in kultom plodnosti ter rodnosti. Ženske so se zbrale okrog porodnice in z medeničnim gibanjem vzpodbujale žensko, ki je rojevala. To je bil njihov izraz solidarnosti, prispevek vseh žensk, ki nosijo isto usodo rojevanja človeške vrste. Glede na to, da so si ženske utrjevale svoje medenične in trebušne mišice pri različnih obredih in dogodkih, so bile fizično izredno dobro pripravljene na porod.

V Egiptu je bil ples vedno zelo pomemben del kulturnega življenja. Korenine egipčanskega plesa, t.i. raqs sharki (»vzhodnjaški ples«) prav tako najdemo v rodnostno-plodnih obredih. Ples se je rojeval v templjih in v ženskih telesih. V času faraonov so svečenice duhovnice vrtele svoja telesa in valovile s trebuhi, da bi jih obsedla boginja ljubezni, plesa, glasbe in plodnosti Hator.

Morda je trebušni ples pravzaprav napačno poimenovanje, ker so v resnici v ples bolj kot dejanski gibi trebuha vpleteni gibi celega telesa, glave, ram, rok ter prsnega koša, s posebnim poudarkom na gibih medenice in bokov, slednja dva kot center in vir plodnosti. Še dandanes je običaj, da se mladoporočenca slikata z rokami položenimi na trebuhu neveste, kar nakazuje na stare kulte plodnosti. Senzualni, gladko drseči gibi, ki se izmenjujejo s tresočimi in odrezanimi gibi pa so pravzaprav ples mišic in ne korakov, kot so navadno na zahodu.

Želja po znanju orientalskega plesa me je navdihnila neko poletje, ko sem imela precej težav s hrbtenico. Plavanje, ki sem ga redno izvajala skozi leto je bil pravi balzam za hrbtenico. Ob jutrih je bil bazen prazen in sem skorajda sama uživala v razgibavanju, ko pa sem nastopila redno službo, pa to ni bilo več mogoče. Plavanje ob večerih je bila prava katastrofa, ker je bil bazen preveč natrpan in nikakor nisem mogla izvajati hrbtnega plavanja. Tako sem začela razmišljati o drugih oblikah vadbe. Trajalo je natanko 2 leti, da sem si opogumila in prvič zaplesala v ritmu orientalskega plesa. Tehnično je zelo zahteven in naporen, toda v meni je precej volje in navdušenja, zato že komaj čakam prihodnje vaje.

    

Škatla skrivnosti

Najboljši nasvet, ki sem ga kdajkoli dobila od svoje mame je bil ta, da vseh stvari, ki se mi v življenju zgodijo nisem dolžna povedati nikomur, če ne želim oz. je včasih bolje, da jih zadržim zase. Včasih s tem narediš celo uslugo drugim, da jih ne prizadeneš. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem povedala kakšne stvari, ki so se mi zdele povsem neškodljive, drugi pa so jih razumeli povsem nasprotno. In tako sem z leti postala bolj previdna pri besedah, ki jih izrečem ter pri dejanjih, ki bi jih drugi razumeli drugače kot sama. A vso to spoznanje, kdaj je bolje biti tiho, pride z izkušnjami.

Lahko je obdržati misli zase, za katere ne želiš, da bi jih drugi vedeli, težko pa je s predmeti. Moja škatla skrivnosti, ki sem jo dobila od Žabice je postavljena na vidnem mestu v stanovanju. Notri imam shranjene stvari, ki sem jih dobila od ljudi, ki mi nekaj pomenijo, a jih ne morem imeti zunaj. To so razni predmeti, ki mi prikličejo preteklost in spomine, vsakič ko pokukam vanjo. Ne skrbi me, da bi jo kdo odprl. Pri vsem tem je ključnega pomena zaupanje v odnosu. Nikoli ne bom razumela kako lahko nekdo odpre tvojo pošto, brska po tvojem telefonu, odpira tvoje predale in te s tem nadzoruje. Spoštovanja do zasebnosti so me naučili starši. Nikoli nisem skrivala svojih dnevnikov pred njimi in še danes jih imam pospravljene pri njih v popolnem zaupanju, da bodo ostali zaprti.

Verjamem, da je v tem dvoumnem svetu težko popolnoma zaupati komu, toda navsezadnje je to edino upanje, ki vodi naše odnose. In ravno zaradi zaupanja, ki je tako zelo krhko moramo določene misli ter stvari obdržati le zase. Včasih zna biti prava umetnost – izluščiti misli, ki smejo potovati iz naše glave na plano ter obdržati zase tiste, ki bi lahko povzročile razdejanja. Zato imamo prijatelje, partnerje, škatle skrivnosti … da z njimi delimo delček sebe, a včasih je bolj pomembno in pametno prisluhniti le sebi, svojim čustvom, kajti s tem obvarujemo druge in postajamo manj naivni.

                                                       

                                                     

Stvari in ljudje z razlogom

Včasih se stvari, dogodki odvijajo z mero naključij, v katere verjamemo, da so naša usoda. Začelo se je z znamko.

Pošiljala sem rojstno dnevno voščilnico in če se le da, izberem kakšno posebno znamko. Na prvi pogled sem se zaljubila v znamko Mojce Fo, dve zaljubljeni miški. Čez nekaj dni ali tednov ali celo mesecev sva se z Žabico vozili domov iz službe, nakar je začela navdušeno pripovedovati o pravljičnem svetu Mojčinih ilustracij. Tako sva ugotovili, da imava obe radi njena dela in upali, da bodo nekoč krasila stene najinih domov.

Sokrat je razlagal, da naključij ni, da se vse stvari zgodijo z razlogom. Osebno mi je blizu razlaga, da naša življenja usmerjajo številni zakoni, med njimi tudi zakon privlačnosti, ki pravi, da je vsak človek živi magnet. Po tej razlagi naj bi v svoje življenje privabljali ljudi in situacije, ki so v harmoniji z našimi prevladujočimi mislimi. Podobno privlači podobno. Naše misli so oblika energije, ki se prenaša s hitrostjo, ki je določena z močjo naših misli.

 

Kačji pastirji

Ne pomnim kdaj se je začelo občudovanje kačjih pastirjev. Prvi bolj jasen spomin sega v čas potovanja v Španijo in Portugalsko. Tam sem obiskala prijateljico I., ki je študirala Kulturne študije. Njena obsesija so metulji in si ga je letošnje poletje tudi vtetovirala na vrat.

V obmorskem mestu severno zahodne Španije, kjer si je I. kasneje ustvarila dom in življenje, je luštna trgovinica z nakitom, kjer vsakdo najde kaj zase. V njej si zares napaseš oči in si včasih kar malo nervozen, ker imajo toliko izdelkov, vseh oblik in barv, da se sploh ne moreš odločit kaj bi izbral. Tam sem si kupila svojega prvega kačjega pastirja (na sliki: moder) v obliki lasnice. Še vedno se mi zdi tako čudovit in ga le redkokdaj dam nase. Tudi I. si je kupila kačjega pastirja v obliki broške in ponosno sva šli z novimi pridobitvami na ogled čudovitega mesteca Santiaga de Compostele. Tam je njen kačji pastir »odletel« in od takrat je raje ostala pri metuljih, moje zbirke kačjih pastirjev pa se še vedno povečujejo.

Kačji pastirji simbolizirajo moč življenja, upanje in ljubezen. Poosebljajo pojem odprtega duha (free spirit). Ponavadi imajo ljudje, ki si izberejo kačjega pastirja za totem, zelo čustvena in strastna življenja v mladosti, ki pa se s starostjo in zrelostjo stopnjujejo v umirjeno ravnovesje čustev in razuma. Prav tako so znanilci luči in nenehnih sprememb, ki nas zaznamujejo skozi življenje. Luč naj bi potemtakem odsevala prave odločitve, ki jih moramo sprejeti.

Moja prva večja oljna slika je slika kačjih pastirjev. Za naslednjo še izbiram ideje, vendar zagotovo bo kakšen manjši kačji pastir vskočil v kader, čeprav le nekam v kot. Če pa so mi tako strašansko všeč.

Večna zaobljuba

Prakticiram koruzništvo. Po pravici povedano nimam neke želje, da bi se kdaj poročila. Tudi nimam nobenega konkretnega razloga, ki bi opravičeval zakaj bi se ali se ne bi poročila.

V soboto je večno zaobljubo prisegla moja sodelavka in smo ji prišli voščit vse dobro ob tem koraku. Ko je vstopala v poročno dvorano in se je vrtela poročna koračnica, so se mi naježile dlake. Spomnim se sestrine poroke, ki me je prav tako prevzela in mi je šlo na jok. Očitno je nekaj čustvenega v tem dogodku, da me tako gane. Dokler so v igri drugi se mi zdi poroka lep ritual in s svojo simboliko čisto sprejemljiv obred (slikar Jan Van Eyck: Arnolfinijeva poroka - renesančna slika, ki jo občudujem), ko pa se gre zame, se raje umaknem malo nazaj. Ne maram vprašanj raznih babic, tet, mam in očetov o tem kdaj se bom poročila ali imela otroke. To se mi zdi tako zelo osebna odločitev, da je res ne rabim pojasnjevati drugim. Ko bo, če bo kdaj čas za to, bodo že izvedeli.

Z I. sva skupaj že kar nekaj let in bi se mi zdelo čudno, če bi se želel poročiti. Oba sicer praviva, da morda nekoč … toda bolj kot odlašaš, težje sprejmeš to odločitev, se mi zdi. Že kot najstnica nisem nikoli sanjala o pravljični poroki kot druge moje vrstnice. Dolgo sem se celo otepala fantov, ki so imeli drugačne namene kot prijateljske. Že takrat je bila težnja po svobodi precej izrazita in sem si vedno postavila distanco in prostor za izhod. Morda pa so zametki za odlašanje s poroko prav v tem mojem skritem strahu, da bi z njo izgubila svojo neodvisnost.
Če pa bo kdaj prišel ta veliki dan … si obljubim, da ne bom postala ujetnica ničesar in nikogar, navsezadnje je to svet, ki si ga bom sama izbrala.

V moški družbi

Najbolj zanimive stvari se zgodijo spontano. Prejšnji dan me je klical prijatelj, da naj si vzamem kakšno uro časa, da pride pome. Pripravil mi je presenečenje in se pripeljal z motorjem. Ponavadi se vedno peljeva z avtom, tokrat pa je s sabo prinesel čelado, jakno in ledvični pas, ker smo punce bolj občutljive (kako pozorno) in sva se odpeljala visoko v hrib, kjer sva občudovala razgled na okoliške kraje in hribe. Najini življenji sta popolnoma različni, imava povsem različne okuse glede glasbe, stila oblačenja in življenjskega sloga nasploh … a na nek neopisljiv način se super ujameva. In tako sem zvečer razmišljala kako pester krog prijateljev imam, v smislu njihove različnosti. Včasih sem imela željo praznovati rojstni dan z vsemi skupaj, pa sem si vedno premislila, ker so med sabo tako zelo različni, da sploh ne vem kako bi funkcionirali na kupu.
Tudi I. se včasih čudi kako mi je uspelo nabrati tako različen krog ljudi v svoje življenje. Nekoč sem nekje prebrala, da imamo ljudje, rojeni v nebesnem znamenju, ki mu pripadam, prijatelje, ki obstojajo v razponu od genija do plazilca.

Moja prijateljica me je ne dolgo nazaj vprašala zakaj imam poleg fanta vedno še moškega prijatelja. Ko takole premišljujem, sem prav zares imela vedno poleg fanta še vsaj enega prijatelja nasprotnega spola. Pravzaprav se tega nisem niti zavedala, kajti samoumevno je bilo, da je bil ta moški prijatelj prisoten.

Morda me privlači to, da ne klepetamo tja v en dan in ne travmiramo za vsako malenkost, poleg tega je vsako srečanje prepleteno s kakšno zanimivo dogodivščino. Po drugi strani pa … meje med prijateljstvom in ljubeznijo znajo biti krhke, zato je potrebno na začetku postaviti pravila, da se kasneje izognemo nesoglasjem. Biti iskren do sebe, do drugih in do odnosov, ki jih vzpostavljaš je ključnega pomena.

I. me že dobro pozna in ve, da se nikoli ne bom odrekla svojim moškim prijateljem. Vem, včasih je potrebno mnogo prilagajanj. Prelitih je bilo že mnogo solza in marsikatera noč je ostala neprespana, toda individualistka in samotarka kot sem, potrebujem ogromno zasebnosti. Zaenkrat je I. edini, ki mi kljub skupnemu bivanju pušča ogromno svobode in se zaveda, da me s kakršnimkoli omejevanjem le izgublja. In v vsakem odmiku v samoto, v vsaki prostosti po raziskovanju sem bolj njegova, četudi me včasih prevzema občutek, da nikoli ne bom povsem predana. Morda je to razlog, da sem vedno obdana s prijatelji nasprotnega spola – skriti strah, da bi predanost eni sami osebi zasužnjila mojo svobodo.

Premlevanja

Za mano je čudovit konec tedna. Sobota je bila mrzla in prav nič me ni mikalo iz stanovanja. Uredila sem predale in pospravila nekaj navlake, ki se je nabrala v zadnjih mesecih. Končno sem shranila vse fotografije in prebrala stare časopise. Ven sem šla le toliko, da sem se na hitro oglasila pri nečaku, ki je ravno ta dan prišel iz bolnice. Zvečer sva z I. pripravila grško hrano in obujala spomine na mirno poletje na enem izmed otokov. Večerja je super uspela, glede na to, da nama je manjkala ena ključnih sestavin, a v kraju kjer živim so trgovine hitro zaprte (ena od stvari, ki se jih je I. sprva težko privadil).

Nedelja pa me je zvabila v težko pričakovane Karavanke. Hodila sem 8 ur, razen bolečih kolen zaradi strmega melišča navzgor (en korak naprej in dva nazaj) je bila pot čudovita. Razgled na okolico je bil prekrasen in jasen, a mraz me je hitro pregnal iz počitka naprej.

Tokrat moja glava ni bila tako zelo svobodna kot ponavadi v hribih. Mi je pa zbistrila misli, saj je bil prejšnji teden zoprn in stresen, kar je vplivalo na moje razpoloženje do ostalih. Moja slaba lastnost je ta, da se takrat umaknem v svoj svet in kar nekaj časa tam vztrajam, ne da bi povedala drugim naj me pustijo na miru. Nehote jim povzročam skrbi, ki sploh niso povezane z njimi. Sproščena sem bila le z domačimi in I., drugim pa sem se izogibala kolikor sem se mogla. Nedelja je bila zato v znamenju premlevanj in obžalovanj, da sem bila do oseb, ki jih imam rada in za katere vem, da imajo morda mene še bolj (zaradi tega imam večkrat slabo vest), hladna kot vreme v gorah.

Znati bi se morala naučiti, da bolj jasno izrazim svoja čustva in sigurno ne bi za sabo puščala takih neviht. A ko pridejo taki trenutki, prevlada temna stran in se ne znam otopliti. Obljubim, da se bom skušala poboljšati. Morda mi uspe že danes vsaj za kanček popraviti vtis, ki sem ga prejšnji teden pustila.

Dež in beležnice

Obožujem deževne dni, če le ne trajajo predolgo in ne povzročajo naravnih razdejanj. Danes sem v službi komaj čakala, da pobegnem domov in počnem svoje najljubše stvari. Avgust je bil zares lep in sončen, zato sem vsak dan izkoristila za vožnjo s kolesom na bližnje hribe. Vsaka pot je bila čudovita, srne in metulji na poti, mir in tišina, skoraj nikjer nikogar. Če kakšen dan nisem utegnila na sonce sem imela slabo vest, po tihem pa sem upala na kak deževen dan, da ostanem doma in berem, pišem, kajti v tem zares uživam.

Moja pisana druščina notebookov je to poletje bolj kot ne počivala v predalu, zdaj pa je že skrajni čas, da pride na plan in zabeleži kakšno novo pesem, kakšen nov prepis, citat … že kot otrok sem vedno nekaj pisala in prepisovala. V šoli so me vedno poklicali, kadar je bilo potrebno napisati kaj ličnega in kadar sem zbolela (k sreči sem zelo trdnega zdravja) je bilo najbolj grozno to, da bom mogla od nekoga fotokopirati zapiske. Ponavadi sem tiste fotokopije vedno prepisala po svoje v svoj zvezek. Ne pretiravam, če rečem, da sem imela zares lepo urejene zapiske in tako sem bila največja tarča za njihovo izposojanje.

Kljub temu, da precej uporabljam digitalne medije, celo spletni dnevnik sem začela pisati, pa moje pisane druščine nikoli ne bom v celoti zamenjala za digitalno. Najbrž tako kot s fotografijami. Skoraj nikoli ne gledam fotografij na računalniku, vedno znova pa jih občudujem v foto albumu in tako je tudi z mojo druščino, vedno znova jo prebiram.

Vsaka beležka služi svojemu namenu. V eno prepisujem najljubšo poezijo, v drugo pišem zanimive misli in citate, v tretjo prepisujem najljubše besede, odstavke, stavke, ki jih berem v knjigah, v četrto pišem razne ideje in iz časopisov lepim kar je zanimivega, da bom morda kdaj uporabila pri svojem ustvarjanju … in še in še se najde razlogov, da kupim kakšno novo. Kakor skodelice, so tudi notebooki moja strast. Iščem kakšnega z motivom kačjih pastirjev, pa ga še nisem zasledila. Upam, da mi pred koncem leta uspe. Do takrat pa imam še toliko pisanja … da brž šibam po zlato kavo in nadoknadim, kar sem poleti zapostavljala.