Premlevanja

Za mano je čudovit konec tedna. Sobota je bila mrzla in prav nič me ni mikalo iz stanovanja. Uredila sem predale in pospravila nekaj navlake, ki se je nabrala v zadnjih mesecih. Končno sem shranila vse fotografije in prebrala stare časopise. Ven sem šla le toliko, da sem se na hitro oglasila pri nečaku, ki je ravno ta dan prišel iz bolnice. Zvečer sva z I. pripravila grško hrano in obujala spomine na mirno poletje na enem izmed otokov. Večerja je super uspela, glede na to, da nama je manjkala ena ključnih sestavin, a v kraju kjer živim so trgovine hitro zaprte (ena od stvari, ki se jih je I. sprva težko privadil).

Nedelja pa me je zvabila v težko pričakovane Karavanke. Hodila sem 8 ur, razen bolečih kolen zaradi strmega melišča navzgor (en korak naprej in dva nazaj) je bila pot čudovita. Razgled na okolico je bil prekrasen in jasen, a mraz me je hitro pregnal iz počitka naprej.

Tokrat moja glava ni bila tako zelo svobodna kot ponavadi v hribih. Mi je pa zbistrila misli, saj je bil prejšnji teden zoprn in stresen, kar je vplivalo na moje razpoloženje do ostalih. Moja slaba lastnost je ta, da se takrat umaknem v svoj svet in kar nekaj časa tam vztrajam, ne da bi povedala drugim naj me pustijo na miru. Nehote jim povzročam skrbi, ki sploh niso povezane z njimi. Sproščena sem bila le z domačimi in I., drugim pa sem se izogibala kolikor sem se mogla. Nedelja je bila zato v znamenju premlevanj in obžalovanj, da sem bila do oseb, ki jih imam rada in za katere vem, da imajo morda mene še bolj (zaradi tega imam večkrat slabo vest), hladna kot vreme v gorah.

Znati bi se morala naučiti, da bolj jasno izrazim svoja čustva in sigurno ne bi za sabo puščala takih neviht. A ko pridejo taki trenutki, prevlada temna stran in se ne znam otopliti. Obljubim, da se bom skušala poboljšati. Morda mi uspe že danes vsaj za kanček popraviti vtis, ki sem ga prejšnji teden pustila.