Škatla skrivnosti

Najboljši nasvet, ki sem ga kdajkoli dobila od svoje mame je bil ta, da vseh stvari, ki se mi v življenju zgodijo nisem dolžna povedati nikomur, če ne želim oz. je včasih bolje, da jih zadržim zase. Včasih s tem narediš celo uslugo drugim, da jih ne prizadeneš. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem povedala kakšne stvari, ki so se mi zdele povsem neškodljive, drugi pa so jih razumeli povsem nasprotno. In tako sem z leti postala bolj previdna pri besedah, ki jih izrečem ter pri dejanjih, ki bi jih drugi razumeli drugače kot sama. A vso to spoznanje, kdaj je bolje biti tiho, pride z izkušnjami.

Lahko je obdržati misli zase, za katere ne želiš, da bi jih drugi vedeli, težko pa je s predmeti. Moja škatla skrivnosti, ki sem jo dobila od Žabice je postavljena na vidnem mestu v stanovanju. Notri imam shranjene stvari, ki sem jih dobila od ljudi, ki mi nekaj pomenijo, a jih ne morem imeti zunaj. To so razni predmeti, ki mi prikličejo preteklost in spomine, vsakič ko pokukam vanjo. Ne skrbi me, da bi jo kdo odprl. Pri vsem tem je ključnega pomena zaupanje v odnosu. Nikoli ne bom razumela kako lahko nekdo odpre tvojo pošto, brska po tvojem telefonu, odpira tvoje predale in te s tem nadzoruje. Spoštovanja do zasebnosti so me naučili starši. Nikoli nisem skrivala svojih dnevnikov pred njimi in še danes jih imam pospravljene pri njih v popolnem zaupanju, da bodo ostali zaprti.

Verjamem, da je v tem dvoumnem svetu težko popolnoma zaupati komu, toda navsezadnje je to edino upanje, ki vodi naše odnose. In ravno zaradi zaupanja, ki je tako zelo krhko moramo določene misli ter stvari obdržati le zase. Včasih zna biti prava umetnost – izluščiti misli, ki smejo potovati iz naše glave na plano ter obdržati zase tiste, ki bi lahko povzročile razdejanja. Zato imamo prijatelje, partnerje, škatle skrivnosti … da z njimi delimo delček sebe, a včasih je bolj pomembno in pametno prisluhniti le sebi, svojim čustvom, kajti s tem obvarujemo druge in postajamo manj naivni.