Mojo otroško sobo so vedno krasili kaktusi. Nikoli nisem marala zelenih rož. Bila sem celo prepričana, ko bom odrasla in živela na svojem, da bodo kaktusi edine rastline v stanovanju.
A zarečenega kruha se največ poje. Sedaj sem odrasla, živim na svojem in na okenskih policah imam samo zelene rastline. Sploh zadnje leto sem bila neštetokrat v cvetličarni in vedno iz nje odšla s kakšno lončnico več. Če bi imela več prostora, bi bilo v stanovanju še več zelenja.
Orhideje mi niso tako všeč. Eno sem dobila za rojstni dan in dve leti ni pognala nobenega cveta. Nad njo sem že skorajda obupala, a me je presenetila ter naredila novo steblo, sedaj pa rastejo popki. Vsak dan jo občudujem, kako raste in se razvija.
Da znaš ceniti in se veseliti majhnih stvari, to je ključ zadovoljnega življenja. Iz majhnega raste veliko. Opazovati kako nekaj/nekdo raste in se razvija nas navdaja z upajočim spoznanjem, da ravnamo pravilno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar