torek, 4. maj 2010

V spomin in slovo

Moji ljubi prijateljici je nedavno poginil kuža. Vsi smo bili zelo presenečeni, kajti prišlo je iznenada, nepričakovano in še dan pred njenim rojstnim dnevom. Bila sem zelo žalostna zanjo, ker vem, da ji psi pomenijo vse na svetu, so njen način življenja in smisel vsega bivanja.

Besede ob izgubi ne nudijo neke odrešujoče tolažbe, veliko pa pomeni prav to, da osebi, ki izgubi ljubo bitje pokažemo, da ni sama in sočustvujemo z njeno bolečino. Veliko časa mora preteči, da se naučimo sprejeti izgubo in pozitivno živeti z njo. To nikoli ni lahko, za nikogar od nas.

Ljudje različno reagiramo na bolečino. Meni pomaga, da slikam in vso ekspresijo pustim na papirju. Čeprav nisem ravno spretna v realističnem risanju, pa sem zbrala vse svoje moči in slikarsko znanje, da sem vsaj približno ujela njenega kosmatinca, kakršen je bil. Upam, da ji bo všeč, a hkrati vem, da nobena slika ali fotografija ne bo ujela tiste podobe o psičku, ki jo bo nosila v svojem spominu. Tiste luštne lastnosti, ki jih mi ne poznamo...

Ni komentarjev: