Pred leti, ko sem vikende preživljala v Ljubljani pri I., je na vogalu bližnje ulice stala pekarna, kjer so pekli najboljše makovke. Čisto sveže, mehke in prav posebnega okusa. Lastniki pekarne so Albanci, ki so specializirani za peko belega kruha. Čeprav vedno kupujem polnozrnatega, pa se tistim makovkam nisem mogla upreti. Mnogokrat me je I. ob petkih, ko sem prišla tja že pričakal z makovko in razveselila sem se je kot otrok. Obvezno je bila na jedilniku za zajtrk tudi vsako soboto in nedeljo.S selitvijo v drug kraj pa so se prenehala tudi moja drobna veselja. V tukajšnjem mestu nobena pekarna ne zna peči tako slastnih makovk kot so jih pekli v Ljubljani.
Nekaj dni nazaj sem po sili razmer šla v našo dežurno trgovino na avtobusni postaji (kamor grem zares le v nujnih primerih) in na moje veliko presenečenje odkrila, da Albanci tam zdaj pečejo kruh in moje makovke!!! Okus je prav tak kot pred leti, slasten in prežet s spomini na preteklost, tisto nežno, malce opojno, kakršen zna biti mak. In ne pretiravam, če rečem, da sem spet zaljubljena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar