Trenutno obdobje mojega življenja poteka dokaj umirjeno, brez kakšnih čustvenih zapletov. Daleč od tega, da bi iskala dramo in scenarije, toda mislim, da smo ljudje narejeni tako, da ne znamo prenašati ravnovesja dlje časa. Potrebujemo neke premike, dogodke, spremembe, sicer obstanemo na mestu.
Nekaj dni bom sama, ker je I. odšel na Kolpo muharit in kolesarit. To ga sprosti in umiri, da ne misli na službo. Še vedno se nič ne premika v tej smeri. Hodi kar pogosto na razne razgovore in pride v ožje kroge, nato pa je izbran drugi kandidat. Čas pa hitro mineva ...
Že od nekdaj sem rada sama doma. To sicer ne pomeni, da nisem vesela, ko se bližnji vrnejo domov, temveč le to, da znam uživati v svoji družbi in mi nikdar ni dolgčas. Moja sestra nikoli ni znala biti sama. Vedno je potrebovala nekoga ob sebi in še danes je to njen veliki problem.
Danes sem šla na sprehod in občudovala pšenico v vetru, ki se je upogibala in lesketala, porezala majaron in ga dala sušiti ter se naučila nekaj novih nemških besed. Že zelo dolgo nisem potegnila nobene angelske karte in čutim, da je nocoj pravi čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar