Nova poznanstva

Veliko novih poznanstev se sklene ko postaneš starš. Hočeš nočeš, si vržen v novo in drugačno okolje kot si ga bil vajen doslej. Kar naenkrat postaneš bolj naklonjen "vozičkarjem", se začneš pozdravljati, kasneje že ogovarjati, potem pa postaneš kar najboljši prijatelj in sediš z otroci na klopi ter debatiraš o skupnih temah. Tako sem v zadnjem tednu spoznala kar nekaj mamic, s katerimi smo skupaj preživljale čas in seznanjale naše dojenčke med seboj.

Otroci so ena taka tema, o kateri bi najbrž vsak starš trdil svoj prav. Ne poznam niti ene mamice ali očeta, ki bi enako vzgajali svoje otroke. Vsak pač misli, da dela dobro in pravilno, četudi drugi o tem ne mislijo/mo tako. In tako težko postaneš z nekom najboljši prijatelj, kvečjemu le dober kolega. Vem, da se prijatelji nikoli povsem o vsem ne strinjajo in prav je tako, a otroci se mi zdijo ena taka občutljiva tema. Morda bo kdo rekel, da preveč razvajam svojo hčerko, mnogo jo držim v rokah, jo poljubljam, stiskam in se igram z njo, nikoli pa ji ne govorim, tako kot govorijo nekatere mamice, kako je žleht, da je ne bo imel nihče rad, da je zoprna ali grda. Otroci vse to ponotranjijo, sploh če jim to ves čas ponavljaš. In kako lahko starši pričakujejo, da bodo otroci prijazni, če pa jim starši ves čas vcepljajo ravno nasprotne vrednote. Včasih se mi zdi, da imajo nekateri otroke le zato, da jih imajo in ne posvetijo dovolj časa vzgoji. Predvsem je pri otrocih pomembna velika mera potrpežljivosti. Mnogokrat si utrujen, energija pade in bi si rad oddahnil, a če smo se odločili vzgajati in imeti takšne otroke, na katere bomo ponosni, potem pač moramo včasih povoziti svojo utrujenost in natrenirati svoje možgane naj še malo zdržijo.

In tako kljub vsem poznanstvom, ki naenkrat postajajo obsežna, še vedno ostajaš sam, v dobrih mislih, da delaš prav in da je tvoj otrok lahko srečen, ker ima takšne starše. Starše, ki ga brezpogojno ljubijo, a mu dajo vedeti kaj je prav in kaj ne, nikoli pa ga ne zmerjajo.