Skoraj vsako leto skušava za prvomajske praznike odpotovati na krajši oddih. Tokrat sva si izbrala Salzburg. Na fotografijah se mi je vedno zdelo veličastno mesto, vredno ogleda, v resnici pa so moja pričakovanja bila previsoka. Mislila sem, da bom bila veliko bolj navdušena. Mesto je s šoferskega vidika brez navigacije bilo povsem nepregledno, premalo oznak ali pa so bile napisane premajhno, da si jih opazil prepozno.
Vstopnine so izredno drage, tudi kava ni vredna svoje cene, kulinarična ponudba pa je povsem monotona. Jedilniki premorejo le eno stran menujev in še to je obvezen wiener schnitzel. Glede na to, da rada preizkušava kulinarične dobrote, sva bila precej razočarana, edino kar odtehta je avstrijska prijaznost. So izredno gostoljubni, skrbijo za tvoje počutje in te vedno lepo nagovorijo, kar v Sloveniji pogrešam.
Imela pa sva super luštno prenočišče, nekaj kilometrov iz središča na periferiji. Sobe so bile okrancljane z lesenimi predmeti, okolica je bila polna rož, sprehajalna pot je vodila do ribnika. Posest je bila ogromna, za hišo so se razprostirali travniki in nek večer sva na obrobju gozda videla tek srn.
Ne morem reči, da mi ni bilo všeč, sem pa pričakovala resnično več. So pa vsa potovanja dober pokazatelj kako se ujameš z osebo, s katero potuješ. Ugotovila sem, da ne kompliciram in ne postanem nervozna, če se izgubim, kajti na vsaki izgubljeni sledi odkrijem nekaj zanimivega ali pa vidim delček nečesa, kar ni bilo v načrtu. I. je nasprotno od mene veliko bolj nervozen, ciljno naravnan in to na potovanjih prinaša le slabo voljo, kajti ponavadi potovanja nikoli ne gredo tako kot si si zamislil. A ravno v tem je čar, da si spontan, kajti le tako si nabereš novih energij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar