torek, 18. avgust 2009

Grenka omama

Pitje kave je obvezen ritual mojega vsakdana, ki se ga veselim že leta in ga vselej pripravljam z obilico veselja. Zase in za druge. Ne vpliva na moje budne sposobnosti, zato jo pijem tudi pozno zvečer, vsekakor pa vedno iz ljubih skodelic, ki tekmujejo med sabo za mojo pozornost. Kjerkoli se potepam, pogledujem za všečnimi skodelicami.


Jutra se v službi pričnejo z grenko, turško kavo. Po kosilu obvezno sledi espresso, skuhana v kafetjeri, ki jo pijeva s sodelavko. Kafetjera je sprožila pravo revolucijo v pripravi kave v domači kuhinji. Pitje espressa je bilo namreč omejeno na premožnejše obiskovalce kavarn, s kafetjero pa so na svoj račun prišli vsi ljubitelji espressa kar v svojem domu. Izumil jo je Italijan Alfonso Bialetti leta 1933, njegov sin pa je v 50-ih prejšnjega stoletja poskrbel za njeno prepoznavnost v svetu. Svoje častno mesto je dobila celo v stalni zbirki newyorškega muzeja moderne umetnosti (MoMA).

Tretjo, instant kavo pa si privoščim doma, pozno popoldne ali zvečer ob branju najljubše knjige ali ob pisanju v moje bloke, ki so poleg skodelic moja šibka točka. Nikoli jih nimam preveč. Za pitje instant kave me je navdušila Žabica, s katero si dolijeva še malo mrzlega mleka, nato pa se začne pripovedovanje najinih dogodivščin, ki se pripetijo v času, ko se ne vidiva. A ni vsaka instant kava dobra, meni je najljubša »zlata«, sedaj pa preizkušam pirino.
Sobotna in nedeljska jutra so rezervirana za grenko turško kavo, skuhano v ročno izdelani sarajevski džezvi, ki nosi spomine iz potepanja po Bosni. Prikliče tople, majske spomine, zgodnja jutra v soncu in miru.

Veselim se jeseni, ko se pričenja hladiti in me doma vedno čaka topla kava, ki me navdaja z udobjem in nekim posebnim občutkom varnosti… veselim se, da se letošnjo jesen morda z Žabico odpeljeva v kraj, kjer sva včasih jedli pečen kostanj in pili belo kavo… in veselim se zime, ko bom drugim kuhala cappuccino in na spenjeno mleko risala čokoladne figurice. Luštne so te drobne razvade!


2 komentarja:

Pina pravi ...

Po eni strani zavidam, vam, pivcem kave. Sama si skoraj vsak dan pripravim žitno kavo, ker me prava kava "vrže". Sem in tja vseeno pristavim skodelico, ko se kdo spomni, da bi jo skuhal v službi; za kakšen prst mi jo nalijejo. Kakšno belo kavo pa si privoščim na zelo zgodnjih jutranjih vandranjih po naši deželici. Sicer se držim kakava, ki me prav tako zbudi in spravi v dobro voljo. :)

Kačja pastirica pravi ...

Si me pravzaprav spomnila kako dolgo že nisem pila kakava! Sigurno že nekaj let. Morda že jutri skočim v trgovino in si ga kupim. Pri meni je kava razvada, kakav pa bolj razvajanje:-)