Strah

Razmišljanje o lastni smrti me je vedno navdajalo s tesnobo. Že kot otrok nisem znala sprejeti dejstva, da nas nekoč ne bo več. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, da en trenutek smo, drugi pa nas ni več. Zdaj, ko sem starejša, se še vedno nisem najbolj sprijaznila s tem, toda toka misli ne morem spremeniti. Tak je ustroj človeštva in zato sledim načelu: užij in uživaj življenje. Včasih zato storim stvari, na katere nisem najbolj ponosna, toda zaradi njih se počutim živo in ob njih občutim živost življenja.

S smrtjo kot tako v otroštvu nikoli nisem bila v neposrednem stiku. Babica je umrla pet let nazaj in to je bil prvi pogreb, na katerem sem sploh bila. Seveda me je prizadelo, toda najbolj od vsega me je prizadela bolečina očeta, ki je izgubil svojo mamo, še edinega živečega starša, ker je odraščal brez očeta. Videti ljudi, ki jih imaš rad kako trpijo je nekaj najbolj bolečega. Kadar sem žalostna, vem, da bo minilo, ko pa jočejo drugi, bi najraje nase prevzela vso bolečino, če bi le lahko.

Z I. sva se nekoč pogovarjala česa naju je najbolj strah v življenju. Takrat ni še umrl nihče od mojih bližnjih in moj največji strah je bil takrat lastna smrt. Misel, da ni ničesar več po življenju je bila grozljiva. I. pa je bilo najbolj strah, da bi se ljudem, ki jih ima rad kaj zgodilo. To sem razumela šele takrat, ko sem izgubila prvega človeka, ki sem ga imela rada.

Te dni razmišljam o življenju in smrti, kajti nekomu od mojih bližnjih se je zgodilo nekaj grozljivega. Eden najbolj šarmantnih ljudi oz. moških, ki sem jih kdaj poznala, je zgorel v eksploziji. Še vedno živi, toda ni razpoznaven. Sedaj se vsi soočajo/mo s travmo, z bolečino in z življenjem, ki je korenito spremenilo njihov/naš vsakdan.

Moje sanje so bile moreče, podoživljala sem ogenj, videla nečaka kako se v reki utaplja … sanje, ki simbolizirajo, da sem vpeta v situacijo, ki sega preko mojih zmožnosti, da bi jo spremenila. Kar lahko v realnem svetu storim je to, da preživim več časa s svojimi nečaki in z ljudmi, ki jih imam rada najbolj na svetu. Nikoli ne želim obžalovati časa, ko nisem bila z njimi in danes sem opravila svoj prvi obisk, ki je vsaj nekoliko pomiril stanje duha.