Ni zime brez snega

Vsi smo ga nestrpno čakali - sneg, pa četudi bo takoj skopnel. Ne maram zelenih zim. Rada imam belino, rdeče noske in lica, topli dom in tople napitke, da predramijo čute.

Dolgo nisem šla v snegu na sprehod. Proti večeru sem potrebovala oddih, kisik v kri, zbistriti glavo. A včasih to niti ni najbolj pametno, četudi sprva misliš tako. Odkar imam dete, pridejo redki trenutki, ki jih imam le zase. Takrat se mi v glavi rojeva tisoče stvari, spominov in ugotovila sem, da potrebujem konstanto zaposlitev, sicer razglabljam stvari preveč v detajle in dajem pomen dejanjem ali besedam, ki sploh niso pomembne, postanejo pa pomembne takrat, ko že naredim iz muhe slona.

V preteklosti sem mislila, da razglabljam stvari iz dolgčasa, pa temu ni tako. Sedaj ne poznam dolgčasa, pa se kljub temu ujamem, če imam kdaj prost trenutek, da razmišljam o stvareh, ki so nepotrebne. Očitno je to v nravi človeka, da se temu pač ne moreš izognit. In bolj kot se izogibaš, bolj te zaobjame. Morda se je najbolje le prepustiti toku ... in kljub temu, da je bilo lepo hoditi po snegu in srečati nikogar, je bilo tudi grozljivo - črna drevesa in črni gozd na beli podlagi ... podobno mojim prepletajočim se mislim.

 

 

Zimsko pomladni dan

Dolgo časa mi ni bilo za pisanje. Materinstvo me je povsem prevzelo, tisti občutek slepe zaljubljenosti, ki ponavadi traja dve leti, Frédéric Beigbeder bi rekel tri leta, potem pa pridejo občutki realnosti. Življenje se postavi na svoj tir, spet najdeš čas za stvari, ki si jih prej dajal na stran in ti niso bile pomembne. Starševstvo je dobrina, ki se ne more primerjati z ničimer drugim, je tako samosvoj občutek, ki ga razume le tisti, ki ga doživlja. Nikoli in nikdar ne bi več menjala za kaj drugega ali za življenje brez otrok. Pa verjamem, da bi se imela lepo tudi, če bi se odločila za življenje brez otrok, saj nikoli ne bi poznala drugačnega življenja. A sedaj ko ga poznam, je življenje eno samo veselje ... ves svet se vrti okoli moje sončice ... in ko grem na sprehod v januarskem dnevu, ki spominja na prvi pomladni dan, mi je žal le tega, da je ni ob meni – vsako minuto dneva. A vem, vsakdo mora biti malo sam s seboj ...