sreda, 30. junij 2010

Dopust

Najslabša stran moje sužbe je kolektivni dopust, ki traja 14 dni v avgustu in 7 dni v decembru. Še slabša stran tega t.i. kolektivnega dopusta pa je, da moram v avgustu vsaj tri krat priti nazaj, ker morajo določene stvari biti narejene ravno takrat. In še slabša stran tega je, da ne morem tega narediti v treh dneh zaporedoma, temveč na obroke, kar pomeni, da ne morem nikamor na dopust za dlje časa. Kljub pritožbam in nevšečnostim vseh tistih, ki moramo tako delati, žal nimamo neke avtoritete, da bi bilo drugače. To sem nekako sprejela in greva takrat z I. ponavadi kolesarit ali v hribe, na morje pa vedno hodiva v juniju ali juliju. Zaradi tega grem pogosto v minus z dopustom, a se s tem sploh ne obremenjujem.

Letošnji dopust sva preživela na Hvaru, kjer sva bila tudi pred petimi leti in nama je obema neznansko všeč. Že drugič sva bila nastanjena v družinskem penzionu, na južni strani otoka v majhni in mirni vasici. Nikoli še nisva bila na dopustu blizu mestnega vrveža, ker nihče od naju ne mara gneče, nočnega življenja in šundra. Veliko raje ob večerih sediva ob dolgi večerji in steklenici vina ter uživava v danem trenutku. Junija je tako zelo prijetno na morju. Ni pretirane vročine, ni veliko turistov in rastlinje še vedno poganja svoje zelenje, ni sledi o požganem, vročem in puščavskem ...











sreda, 9. junij 2010

Nova priložnost

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si nekaj zelo želeli, ko pa ste to dobili niste bili veseli? Prejšnji dan sem pisala o tem, da se bo v službi moralo nekaj spremeniti, premakniti, sicer bom obstala na mestu in postajala iz dneva v dan bolj nesrečna. Zgodilo se je danes, da me bodo premestili na oddelek, kamor sem si želela. Namesto, da bi vriskala od veselja se sploh ne počutim vzhičeno. Morda zato, ker sem dolgo pričakovala to odločitev, le čas nikoli ni bil primeren. Najbrž tudi dolgo še ne bi bil, če ne bi sodelavka, katero bom nadomestila dala odpoved. Velikokrat pa so bile vmes tudi prazne obljube in upi, ki so se izjalovili in sem zato prenehala verjeti v besede. Dokler ne bom preselila svojih stvari v drugi oddelek, bom najbrž ostala skeptična.

Pogrešam I., ki ga ta teden ni doma, da bi z njim delila novico. On je moj najboljši motivator in vem, da bi z mano delil veselje ter me spodbujal, da sem dovolj sposobna za to delo, kljub temu, da še nikoli nisem tega počela in bo to zame popoln začetek. Po tihem se veselim novih odgovornosti, izzivov, me je pa tudi strah, če bom sposobna dojemati stvari tako hitro. Toda, kot pravim … učenje je zame izziv, nenehno se želim izpopolnjevati in če je želja dovolj močna se vse zmore. Moja sestra ima na hladilniku rek: Vse je stvar volje in tudi voljo se da natrenirati.


torek, 8. junij 2010

Rojstvo

Pred časom sem izvlekla angelsko karto, ki simbolizira rojstvo. Še nekaj mesecev nazaj nisem razmišljala o otrocih oz. sem misel na materinstvo zamaknila v nek nedoločen čas v prihodnost. Z I. izgubo službe pa je misel o materinstvu začela vedno bolj rasti. Morda zato, ker sva se v tem času zelo zbližala in je še močneje kot ponavadi do izraza prišel občutek, da je on tisti, s katerim si želim ustvariti družino. Šele sedaj razumem ženske, ko govorijo o materinskem nagonu, kajti tudi jaz sem ga občutila. Gre za nek naval hormonov, ko razmišljaš o dojenčkih in si predstavljaš svoj vsakdan z njimi, noseče mamice opazuješ z občudovanjem, razmišljaš o imenih …
Verjetno nikoli ni najbolj primeren čas za otroke, vedno najdemo nove izgovore, da podaljšujemo starševstvo. Takrat ko imaš finančno stabilnost, nimaš časa ali želje, ko pa si brez denarja, pa najbrž razmišljaš bolj čustveno in iščeš neke vrste uteho v otrocih (da pobegneš od vsakdanjih skrbi v otroško čarobnost). Toda enkrat se moraš odločiti.

Življenje nas neprestano preizkuša. V zadnjih treh mesecih sem se spraševala česa si želim in kaj bi me osrečilo. Želim si, da I. čim prej najde dobro službo in da se preizkusiva v vlogi staršev. Sedaj, ko sva odvisna le od moje plače si ne upava sprejeti te vloge. Vem, da bi zmogla in bi imela pomoč najinih staršev, vendar želiva živeti čim bolj samostojno. Srčno upam, da bo jeseni primernejši čas za iskanje službe, prav tako pa si v prihodnosti želim boljšo službo tudi zase. Kjer sem sedaj, ne cenijo dovolj moje želje po novem znanju in napredovanju, jaz pa iz dneva v dan bolj stagniram. To me počasi ubija in vsak dan težje prihajam v službo.