ponedeljek, 16. maj 2011

Gugiji

Z I. jim praviva gugiji, naj gre za močerade, martinčke, gekone ... ne spomnim se zakaj sva jim dala tako ime, spomnim se le, da je Gugi postal sinonim za vse kuščarje pred leti na Hvaru, ko sva enega našla v sobi na steni. Zdel se nama je ljubek in verjetno sva ga takrat ljubkovalno poimenovala Gugi.
Nekaj okrasnih, keramičnih imava doma, seveda pa krasijo tudi stene najinega stanovanja.


Dan s prijateljico

Z mojo dobro prijateljico sva se odpravili na potep po Goriški ter podaljšali izlet do Italije. Bil je čudovit dan, malo ljudi na cesti in ob morju, dan za odpočiti misli in užiti svež zrak. Veliko sem razmišljala o tem kako se bo moje življenje spremenilo ko bom postala mama. Imeli sva načrt, da njen rojstni dan praznujeva v NY. Sedaj je zgodba nekoliko drugačna. Odpadejo tudi najini izleti, potovanja - na katerih sva že ugotovili, da sva pravi prijateljici, kajti zanimajo naju podobne stvari, imava podobne interese, podobne težave s hrano (sva vedno lačni :)), edina pomanjkljivost je razlika v prenašanju vročine, katero jaz prenašam odlično, ona pa ne, a zato vedno izbereva mesece, kjer so temperature prijetne.

Toda vsa ta odrekanja ne jemljem kot odrekanja v dobesednem pomenu, kajti odrekam se jim v imenu nečesa/nekoga, ki jih z lahkoto nadomesti. Veselim se vsakega trenutka, ki bo prišel in bo drugačen od tega, kar sem imela sedaj. Pripravljena sem postati mama. In ko se zaveš, da kar naenkrat ne boš več sam ter bo nekdo drug postal najpomembnejše bitje v tvojem življenju poleg tvojega partnerja, takrat odrasteš. In takrat razumeš pomen brezpogojne ljubezni.
Življenje je lepo.



Morski motivi

Poletje se približuje, z njim pa sproščenost, lahna svežina, svoboda, svečke na balkonu, posedanje pozno v toplo noč in pogovarjanje, toplina dveh src, morda treh ... ja, morda je to zadnje poletje, ki ga bova z I. preživela sama.




ponedeljek, 2. maj 2011

Salzburg

Skoraj vsako leto skušava za prvomajske praznike odpotovati na krajši oddih. Tokrat sva si izbrala Salzburg. Na fotografijah se mi je vedno zdelo veličastno mesto, vredno ogleda, v resnici pa so moja pričakovanja bila previsoka. Mislila sem, da bom bila veliko bolj navdušena. Mesto je s šoferskega vidika brez navigacije bilo povsem nepregledno, premalo oznak ali pa so bile napisane premajhno, da si jih opazil prepozno.

Vstopnine so izredno drage,  tudi kava ni vredna svoje cene, kulinarična ponudba pa je povsem monotona. Jedilniki premorejo le eno stran menujev in še to je obvezen wiener schnitzel. Glede na to, da rada preizkušava kulinarične dobrote, sva bila precej razočarana, edino kar odtehta je avstrijska prijaznost. So izredno gostoljubni, skrbijo za tvoje počutje in te vedno lepo nagovorijo, kar v Sloveniji pogrešam. 

Imela pa sva super luštno prenočišče, nekaj kilometrov iz središča na periferiji. Sobe so bile okrancljane z lesenimi predmeti, okolica je bila polna rož, sprehajalna pot je vodila do ribnika. Posest je bila ogromna, za hišo so se razprostirali travniki in nek večer sva na obrobju gozda videla tek srn. 

Ne morem reči, da mi ni bilo všeč, sem pa pričakovala resnično več. So pa vsa potovanja dober pokazatelj kako se ujameš z osebo, s katero potuješ. Ugotovila sem, da ne kompliciram in ne postanem nervozna, če se izgubim, kajti na vsaki izgubljeni sledi odkrijem nekaj zanimivega ali pa vidim delček nečesa, kar ni bilo v načrtu. I. je nasprotno od mene veliko bolj nervozen, ciljno naravnan in to na potovanjih prinaša le slabo voljo, kajti ponavadi potovanja nikoli ne gredo tako kot si si zamislil. A ravno v tem je čar, da si spontan, kajti le tako si nabereš novih energij.