Nepomembna navlaka in cirkus v glavi

V življenju je pomembno, da se očistimo nepomembnih stvari in čustev, kolikor se le da. To je bolj kot ne zavesten proces, za katerega je včasih potreben precejšen napor.

Ko sem se selila v svoje stanovanje sem se očistila materialnih navlak, že nekaj let ohranjam stike le s tistimi, ki pozitivno delujejo name in se namenoma ogibam tistim, ki mi jemljejo energijo. Včasih sem se pustila prepričati vabilu na kavo, četudi sem vedela, da bom domov prišla iztrošena. Nato sem se spraševala čemu mi je tega treba, da je življenje le moje in sama odločam kako ga bom krojila. Tako sem v svoje dobro opustila vsa srečanja in stike vljudnostnih narav ter prihranila čas ter energijo zase in svoja ljuba početja.

Velikokrat pa ne moremo vplivati na odločitve, predvsem v službi. Te so večinoma v rokah nadrejenih. Vsakič znova me presenečajo ljudje na dokaj uglednih položajih, ki ne premorejo osnovne kulture bontona. Načeloma se imam za zelo strpno osebo, ne prenesem pa zahrbtnih, zaničjivih, žaljivih ljudi. Moja služba zna biti včasih precej nehvaležna, mnogokrat me postavijo v precej nerodne položaje, zaradi katerih mi je bilo sprva mučno, sedaj pa le globoko vdihnem in s prijaznostjo zatrem njihovo brezbrižnost. A vsi smo krvavi pod kožo in tudi mene včasih iztiri ... danes je dan za v pozabo. Zavestno si pravim, da moram ohraniti mirno kri in svoje zdravje, a telo dela po svoje.

Komaj čakam, da se vpišem v jesensko jogo. Težko že pričakujem razgib duha in telesa. Zadnji dve leti sta bili precej naporni, cirkus čustev in navlak, ki pa še vedno niso pospravljene. A to si zasluži že drugo poglavje.

Napajanje duše

Zares si ne znam zamišljati življenja brez umetnosti. Odkar pomnim sem z njo obdana, saj je oče ljubiteljski slikar. Moja mama mu je vedno očitala zakaj se ni šolal za akademskega, a njegova duša je enaka moji ... služba nama pomeni zgolj preživetveno nujo, ki je sama po sebi čisto luštna in praktična, da ohraniva stik z realnostjo, umetnost pa služi napajanju duše s tisto neopisljivo božanskostjo. Oba potrebujeva stik s tlemi, kajti umetnost sama te prehitro zvabi v svoje čare.

Moja najljubša veja umetnosti je slikarstvo, kateremu sem tudi sama predana. Dolgo sem bila navdušena impresionistka, zadnjih nekaj let pa je vse bliže moji duši postajala abstrakcija. Morda je res, da vseh strahov, skrbi in dvomov ne znam izraziti drugače kot s slikanjem.

"The more frightening the world becomes, the more art becomes abstract." (Wassily Kandinsky)

Kandinskemu pripada naziv prvega abstraktnega slikarja v moderni umetnosti. Že kot otroka ga je stimulirala barva, kasneje združena fascinacija barvnega simbolizma in psihologije. Njegove sončne barve me vselej prevzemajo in tudi med mojimi slikami jih je največ.

Abstraktna umetnost govori sama zase. Nepoznavalci pravijo, da je najbolj enostavna veja umetnosti in da vsakdo zna potegniti tistih nekaj črt ... takrat se čisto potiho umaknem. Vedno priznavam drugačnost mnenj, če znajo biti utemeljena, če pa so podana brez razlogov kar tako v en dan, pa kaj hitro zbežim, saj so taki ljudje breme za dušo.

"Of all the arts, abstract painting is the most difficult. It demands that you know how to draw well, that you have a heightened sensitivity for composition and for color, and that you are a true poet. This last is essential." (Wassily Kandinsky)

Poleg Kandinskega je moj najljubši slikar Gustav Klimt. Četudi velja za enega najbolj popularnih umetnikov v smislu medijske in komercialne izpostavljenosti (skorajda vsi objekti praktične rabe nosijo njegove motive, od skodelic, dežnikov, keramičnih ploščic, vezenin ...), pa v mojih očeh velja predvsem za pravega mojstra eroticizma. Njegova dela so za časa dunajske secesije, katere ustanovitelj je bil prav Klimt, veljala za kontroverzna, predvsem zaradi golote in čutne seksualnosti, ki jo je upodabljal. Veliko je prispeval k emancipaciji žensk, obravnaval jih je kot senzualna bitja ter iz njih izvabljal poželenje, bolečino, življenje kot smrt.

"I have the gift of neither the spoken nor the written word, especially if I have to say something about myself or my work. Whoever wants to know something about me (as an artist, the only notable thing) ought to look carefully at my pictures and try and see in them what I am and what I want to do." (Gustav Klimt)

Dnevi postajajo vedno krajši, kmalu bo tu jesen in zima. Takrat še bolj na dan privre moja ustvarjalnost, toliko praznih platen in sten je v mojem stanovanju, ki čakajo na moje ideje. To je obdobje, ko se umirim od poletja in sem v stiku sama s sabo. Dolgo je že tega in komaj čakam, da spet pride.

Grenka omama

Pitje kave je obvezen ritual mojega vsakdana, ki se ga veselim že leta in ga vselej pripravljam z obilico veselja. Zase in za druge. Ne vpliva na moje budne sposobnosti, zato jo pijem tudi pozno zvečer, vsekakor pa vedno iz ljubih skodelic, ki tekmujejo med sabo za mojo pozornost. Kjerkoli se potepam, pogledujem za všečnimi skodelicami.

Jutra se v službi pričnejo z grenko, turško kavo. Po kosilu obvezno sledi espresso, skuhana v kafetjeri, ki jo pijeva s sodelavko. Kafetjera je sprožila pravo revolucijo v pripravi kave v domači kuhinji. Pitje espressa je bilo namreč omejeno na premožnejše obiskovalce kavarn, s kafetjero pa so na svoj račun prišli vsi ljubitelji espressa kar v svojem domu. Izumil jo je Italijan Alfonso Bialetti leta 1933, njegov sin pa je v 50-ih prejšnjega stoletja poskrbel za njeno prepoznavnost v svetu. Svoje častno mesto je dobila celo v stalni zbirki newyorškega muzeja moderne umetnosti (MoMA).

Tretjo, instant kavo pa si privoščim doma, pozno popoldne ali zvečer ob branju najljubše knjige ali ob pisanju v moje bloke, ki so poleg skodelic moja šibka točka. Nikoli jih nimam preveč. Za pitje instant kave me je navdušila Žabica, s katero si dolijeva še malo mrzlega mleka, nato pa se začne pripovedovanje najinih dogodivščin, ki se pripetijo v času, ko se ne vidiva. A ni vsaka instant kava dobra, meni je najljubša »zlata«, sedaj pa preizkušam pirino.
Sobotna in nedeljska jutra so rezervirana za grenko turško kavo, skuhano v ročno izdelani sarajevski džezvi, ki nosi spomine iz potepanja po Bosni. Prikliče tople, majske spomine, zgodnja jutra v soncu in miru.

Veselim se jeseni, ko se pričenja hladiti in me doma vedno čaka topla kava, ki me navdaja z udobjem in nekim posebnim občutkom varnosti… veselim se, da se letošnjo jesen morda z Žabico odpeljeva v kraj, kjer sva včasih jedli pečen kostanj in pili belo kavo… in veselim se zime, ko bom drugim kuhala cappuccino in na spenjeno mleko risala čokoladne figurice. Luštne so te drobne razvade!

Nalezljivo navdušenje

Ljubezen do gora nedvomno izhaja iz navdušenja mojih staršev, ki sta se pred mnogimi leti kot mlad par preselila iz ravninskega dela Slovenije v bolj hribovitega.
Kot otrok sem ogromno prehodila po slovenskih alpah, toda takrat nisem kazala pretiranega zanimanja. Kako le, če pa so se vsi otroci zunaj lovili in igrali, le midve s sestro sva morali s starši premagovati višinske razlike.

V času šolanja sem le sem ter tja obiskala kak kucelj, saj so bili vikendi precej posvečeni učenju in praktičnemu delu šolanja. Takrat sem začela pogrešati hribe, a sem vedela, da se bom vračala nazaj, ko bo čas dopuščal. Nadvse prijetno obdobje je bilo obdobje gorskih oread, ko smo z Žabico ter sestro osvajale slovenske gore, a se je to obdobje prehitro končalo zaradi določenih obveznosti, ki so hočeš nočeš postale del našega vsakdana.

In tako sem po nekaj letih intenzivno nazaj, s še večjo zagnanostjo ter navdušenjem, s katerim sem nalezla tudi I.

Kljub nerganju v otroških letih sem hvaležna svojim staršem, da smo hodili po gorah, saj so mi pustili nezavedno ljubezen do teh mogočnih, sivih skalovij.

Ko sva se z I. spoznala, ni maral hoje po hribih. Morda ga je poleg moje nenehne želje po hoji navdušilo tudi okolje, kamor se je kasneje preselil. Prej obdan le z gozdovi in reko, sedaj pa tako blizu gora ... ja, ja ... okolje te definira po svoje in vpliva na interese ter hobije. Sedaj je tudi njega preplavilo navdušenje in srečna sem, ker to pokaže tako iskreno. Pa vem, da to ni le začasno, tudi njemu je življenje blizu gora zlezlo pod kožo, še bolj pa njihovo osvajanje. Imam občutek, da še bolj kot meni.

Svobodna glava

Počutim se kot v osnovni šoli, ko je profesorica (za nas še tovarišica) podala naslove za pisanje spisa. Strmela sem v prazen list papirja. Najtežje je bilo začeti, kot najbrž vsako stvar v življenju. Neštetokrat sem bila odločena, da odprem svoj blog ter si tudi neštetokrat premislila, ker nisem vedela kje začeti. Materiala ogromno, le zadnji klik je manjkal. Le tega je sprožilo moje dopustniško razpoloženje in vtisi zadnjih dveh dnevov, ko sem hodila po Julijskih alpah. Natančneje na Triglav in po Dolini sedmerih jezer, po ne tako zelo naporni poti, temveč predvsem dolgi hoji, ki je bila krivec bolečih stopal in mišic.

Dogodki zadnjega leta in pol, povezani z iskanjem službe, urejanju samostojnega življenja in s prihodom novih ljudi v moje življenje, ki so ga precej spremenili so obremenili mojo glavo in včasih se mi je zdelo, da ne zmorem več prenašati vseh dogodkov, dejanj, misli, manj izrečenih ter več neizrečenih besed...prevelikokrat se je pojavil občutek nemoči, prepojen s premlevanji vseh nakopičenih misli, pričakovanj in želja.
Pot v hribe je osvobodila glavo, pa čeprav sploh nisem šla s tem namenom. Dolina Sedmerih jezer in Triglav je bila željena destinacija že leta in tako smo se odpravili na dvodnevno turo. Večino poti sem prehodila sama - nisem tako hitra kot ostali in ne tako počasna kot ostali. Ves čas hoje sem bila osredotočena na cilj. Šele ob prihodu domov sem ugotovila, da pravzaprav sploh nisem o ničemer razmišljala. Moje misli so bile usmerjene le na to kako bom stopila na vrh Triglava in katero jezero se bo pokazalo naslednje.

Morda res ni tako neumno, da si človek določi cilje v življenju. Ob novoletnih obljubah in ciljih drugih sem vedno majala z glavo in verjela, da so to le "wanna be" želje, ki se ponavadi kaj hitro razblinijo, ko nastopi februar.

Toda zdaj menim, da te obljube (novoletne ali poletne) niso prav nič slabega, če so le zastavljene realno in jih ne prestavljaš na nek nedoločen čas. Tako je tudi zame napočil čas, da si zastavim cilj, ki sem ga skrivoma odlašala na nek nedoločen čas in ga zato nikoli nisem izgovorila na glas. Ta bo precej velik in vem, da ga bo težko doseči. Kakor pot na Triglav, ovirana z manjkajočimi klini in zajlami, takšna bo pot do mojega cilja.

Hoja v hribe je poleg čudovitih vtisov mogočnosti narave osvobodila mojo polno glavo in me naučila, da moram biti bolj odločna pri svojih odločitvah. O njih pa kdaj drugič...