petek, 26. marec 2010

Gepunktet und Gestreift

V srednji šoli nisem marala nemškega jezika. Čeprav sem imela petice, sem se le s težavo učila jezika in pozabila skorajda vse, čim sem naredila maturo. Dve besedi sta bili edini, ki sem si ju zapomnila in še to samo zaradi Žabice, ki mi je pomagala napisati spis o oblačilih, kjer sva se zabavali na njun račun. To sta bili besedi »gepunktet« in »gestreift« (pikast in črtast).

Pikaste stvari so moje ljube stvari, spominjajo me na igrivost, živost in otroškost, Žabica pa še danes obožuje črtaste stvari, tako zelo, da sem jih od takrat vzljubila tudi sama.

Kako hitro se stvari v življenju obrnejo. Znanja, za katera si mislil, da jih ne boš potreboval pridejo včasih zelo prav. Na fakulteti nisem uporabljala nemščine, je pa zato sedaj v službi precej uporabna in skorajda prioritetna. Dve leti že obiskujem tečaj nemškega jezika in rada govorim nemško. Predavateljica je super punca, ki premore ogromno znanja in pedagoške motivacije, prav tako smo tako luštna skupina, kjer se vsakič nasmejimo skoraj do solz.

sreda, 24. marec 2010

Velikonočne voščilnice

Štiri urno prevajanje v službi je zahtevalo popoldansko sprehajanje med travniki, uživanje svežega zraka ter nekaj ustvarjalnosti. Velika noč se bliža, čas za aranžmaje, priprave in pozornosti ...



ponedeljek, 22. marec 2010

Matrjoška, 2.del

Zvečer sem ožemala pomaranče, nakar na mizi zagledam matrjoško. Takoj me je prešinil spomin, da sem to matrjoško nekoč videla v službi pri I. Nihče nikoli ni vedel kako se je ta matrjoška znašla v tistem prostoru in ker ni imela lastnika jo je I. vzel domov. Kakšno nepopisno veselje sem doživljala ob odpiranju matrjoške. Sploh se ne čudim zakaj so otroci povsem nori na njih.

Vikend je minil v razmišljanju in odločanju o sanjah, ki sem jih sanjala prejšnji teden. Gre za nek koncept, osebno in vidno odločitev. Ko se enkrat za njo odločiš, ni več poti nazaj. Zaenkrat je še ovita v skrivnost in ve za njo le peščica ljudi. Ta ideja je zorela 3 dni in odločena sem, da jo realiziram. Gre za pogumno in povsem osebno odločitev, ki je potrebna tehtnega razmisleka. Dodatno spodbudo sem dobila danes na jogi, kjer nam je vaditeljica prvič po vseh vajah zaželela naj si postavimo nek cilj, namenjen le nam samim in naj ga uresničimo.
Čez nekaj mesecev bo viden vsem ...


sobota, 20. marec 2010

Matrjoška

Že od nekdaj so mi všeč matrjoške oz. babuške. Iz otroštva se jih spominjam z obiskov pri nekih družinskih prijateljih kako sem jih občudovala, sploh njihovo sestavo od najmanjše do največje.
Moja želja je obiskati Rusijo. Mrzle dežele mi vzbujajo neko nenavadno vznemirjenje, občudovanje.

Izvor matrjoške ni znan. Menda naj bi v Rusijo prišla iz Japonske v 19.stoletju, po zgledu igrače iz sedmih delov, ki naj bi prinašale srečo.
Neizpodbitno dejstvo pa je, da se je matrjoška zasidrala v rusko kulturo in postala najbolj znamenita ruska atrakcija. Najpogostejše rusko ime je bilo Matrjona, ki v latinskem izvoru pomeni mati. Tako matrjoške simbolizirajo podobo matere dobrega zdravja z veliko otrok, plodnost, ženske sreče in družinskega blagostanja. Izdelane so iz lipovega ali brezovega lesa, od najmanjše proti največji. Poslikane so z motivi ruskih ljudskih izročil, pravljic, znamenitosti in je sinonim za ohranjevanje ruske kulture.

Dokler ne obiščem dežele velikih rek in ledu bom z največjim užitkom pila čaj z nove skodelice, v katero sem se zaljubila na prvi pogled.



petek, 19. marec 2010

Ljubezen

Tema, o kateri se ljudje nikoli ne naveličamo govoriti, o kateri imamo povedati največ … Angel Ljubezni govori o trenutnem stanju mojih čustev.
Pozno zvečer sva z I. ležala v postelji in se pogovarjala o življenju. Bil je tri dni pri starših, ker je moral urediti določene stvari in je komaj čakal, da se vrne k meni domov. Priznal je, da bi se mu kar zmešalo, če ne bi imel mene in bi se zaradi izgube službe moral vrniti domov. Odgovarjajoče me je vprašal: midva sva srečen par, kaj ne? Odgovorila sem mu, da velikokrat razmišljam o tem in mi včasih sploh ni pomembno kaj se zgodi, da le imava drug drugega rada.

Priznam, da sem v ljubezni nekoliko odmaknjena. To ne pomeni, da nimam čustev ali jih ne občutim, ravno nasprotno. Lahko me popolnoma prevzamejo ali prevzemajo, le da tega ne znam najbolje izraziti z besedami. Menda s svojo navidezno brezskrbnostjo dajem vtis, kot da mi je vseeno. Včasih me žalosti, da dajem tak vtis in se trudim priznati svoje občutke ter o njih govoriti.

Res, da si vsak par po svoje izkazuje ljubezen, a včasih opazim med drugimi, da počenjajo to premalo. Izkazovanje pozornosti in naklonjenosti pri nama z I. vključuje: vsako jutro in popoldne poljub preden odideva ali prideva iz službe, poljub za lahko noč, četudi že nekdo od naju spi, preplet prstov med spanjem-ponavadi v jutranjih urah pred vstajanjem, božanje po laseh, objemi … ogromno vsakodnevnih dotikov, ki dajejo občutek ljubljenosti. Če na to pozabiš, se mi zdi, da težko to nazaj obudiš. Običajno se zavedaš tega takrat, ko je prepozno.

Partnerstvo mi pomeni ogromno. Če nimam urejenega osebnega življenja nisem srečna. Noben denar, nobena krasna služba ne more nadomestiti potrebe po ljubezni. Moj partner mora obvezno biti moj najboljši prijatelj, brez te komponente ne morem delovati sproščeno. Nekje sem nekoč prebrala, da je prijateljstvo morda edini občutek, ki ga vodnarji poznamo, saj smo odlični prijatelji. Menda zato, ker prijateljstvo za razliko od ljubezni ne zahteva toliko čustvene pripadnosti in ne kroji svobode. Celo do te mere, da je včasih težko povedati kakšna je razlika med partnerjem ali prijateljem. No ja, moram priznati, da v zadnjem času uspešno ločujem ljubezen od prijateljstva in to me osrečuje. Velikokrat v življenju sem namreč imela probleme z ločevanjem.

Dokler bodo vsakodnevni poljubi, spoštovanje, pripravljenost na pomoč … dokler se v prepirih ne bova zmerjala in bodo dotiki stalnica v najinem odnosu … se nimam ničesar bati.


četrtek, 18. marec 2010

Ravnovesje

Asociacije na ravnovesje so razmerja, odnosi, horoskop (tehtnica). Ljudje večinoma vsega, kar se nam dogaja skušamo uravnovesiti. Razmišljamo in tehtamo kaj je pomembnejše: kariera ali družina, ljubezen ali prijateljstvo … nekaj časa tehtnica lahko drži ravnovesje, slej ko prej pa se prevesi na eno stran.

Velikokrat razmišljam o tem ali je moje življenje uravnoteženo. Na splošno bi rekla, da je. Moje želje za prihodnost niso zahtevne. Želim si imeti dobro življenje, obkroženo z ljubimi ljudmi. Ne zanima me kopičenje denarja ali sprejemanje odgovornosti, ki nenehno spremljajo tak življenjski stil. Imam povsem racionalne razlage zakaj ne potrebujem luksuza.
V zadnjem času sem bila srečna. Moje življenje se je končno umirilo, bila sem zadovoljna, brez skrbi, I. izguba službe pa je zamajala ta mir in brezskrbnost.

Strokovnjaki pravijo, da je izguba službe v psihološkem doživljanju oblika žalovanja. Z Ž. sva bila prejšnji dan na kavi in žalosti me, da ne razume moje situacije. Njemu je služba pač služba, zaprta vrata pa priložnost za nove izzive. Se strinjam v eni meri, a stvari niso tako preproste kot se zdijo na prvi pogled. Služba dandanes ne pomeni le osnove za preživetje, temveč z leti postaja tudi pomemben del posameznikove identitete. Ne gre le za izgubo službe, temveč tudi za izgubo samospoštovanja, občutka, da o nečem ne moremo več odločati. Strinjam se z Ž., da služba naj ne bi bila najpomembnejši del posameznikove identitete, toda dejstvo je, da dobra služba spodbuja aktivnost, razumevanje s sodelavci pa pripomore k občutku pripadnosti. Simbolično zaposlitev pomeni, da je človek družbi koristen in potreben.

I. ni vrgel puške v koruzo in veva, da ni konec sveta zaradi tega. A jezna sem na vse okoli sebe, ker so tako indiferentni ter nerazumevajoči. Ah, bo že, saj je samo služba, pravijo. Od nikogar ne pričakujem usmiljenja, toda vsaj malo zanimanja, konstruktivnega pogovora ali razumevanja svojih bližnjih in prijateljev pa bi pričakovala. Tako sem dobila dodatno potrditev, da ljudje v večini mislijo le nase, kar me sploh ne bi smelo presenetiti. A me je. In včasih se "ah, bo že" ne uresniči.


torek, 16. marec 2010

Poslušnost

Moj angel Poslušnosti govori o avtoriteti, uslugah in službi. To so prve asociacije na temo poslušnosti.

Delo, ki ga opravljam zahteva precej poslušnosti in ubogljivosti, predvsem z moje strani glede direktorskih odločitev. Mnogokrat moram storiti stvari, za katere so drugi preleni. Zdi se mi neumno, da nekdo ne more npr. odnesti skodelice v lijak, ampak jo pusti na moji mizi, čeprav nikoli nič ne rečem, ker sem poslušna. Znam pa zelo dobro ločiti do koga moram biti poslušna in do koga nimam teh dolžnosti.

I. občuduje mojo lastnost zavzemanja zase in ne puščanja drugim, da me izkoriščajo. Ni mi nerodno zavrniti neke usluge, če menim, da je nekdo le prelen za to ali želi le igrati vodjo, pa to ni. Prenašam avtoriteto, če je le-ta upravičena, nikoli pa ne bom odstopila od svojega prepričanja, če trdno vanj verjamem samo zato, da bom nekomu ugodila – četudi je moj nadrejeni.

Poslušnost povezujem s psmi. Rojena sem v letu psa. Na splošno za pse velja, da smo pošteni in odkriti. Imamo globok čut za lojalnost, enakopravnost in pravičnost. Krivica me zelo prizadene, zato bi včasih želela, da določenih stvari ne bi vedela.

Prijateljem stojimo ob strani, zvesti smo jim tudi v nesreči. Ker sem očitno dobra poslušalka, velikokrat od druženja s prijatelji odnesem domov njihove težave, svoje pa obdržim, ker jih ni bilo časa predelati. Z leti sem zato razvila nek mehanizem predelave svojih lastnih čustev in problemov. Težko je najti pravega prijatelja in z vso gotovostjo lahko trdim, da je Žabica edina prijateljica, pri kateri nikoli ne bom naletela na neposlušnost. Nekaj njenih pisem in mailov me ohranja takrat, ko mi je najbolj hudo. Njen Pesek, ki mi ga je podarila me spominja na pozitivne pomene psa kot simbola. Všeč mi je grško/rimski pomen psa, kjer igra vlogo vodnika duš v onstranstvo in jim pomaga najti varno pot do cilja.


ponedeljek, 15. marec 2010

Angelske karte

Nedavno sem dobila angelske karte. Te karte ne napovedujejo prihodnosti, temveč predstavljajo odličen način za razvijanje intuicije in spoznavanje sebe. Karte same po sebi nimajo moči, s svojo lastno interpretacijo pa jim vlijemo pomen ter moč v smislu moči nad samim seboj.
Moj način igranja kart bo vezan na pisanje v blogu. Ko bom začutila določenega angela, bom izvlekla karto in o njem pisala (na vsaki karti je zapisana ena beseda - en angel). Ta angelska karta bo predstavljala moje življenje, moja čustva, spomine, materialne stvari ... vse tisto na kar me bo angel spominjal in asociiral. Zanimivo, o kolikih stvareh nikoli ne razmišljamo, dokler nismo "primorani".
Rada imam nenavadne stvari. In taka je tudi moja Angelika - prvi angel, ki sem ga dobila in me varuje.


nedelja, 14. marec 2010

Ljubezen je kot zelenjavni vrt – če ne seješ, nimaš kaj utrgati

Ta misel je bila zapisana na papirnatem podstavku moje današnje kave. Razmišljala sem o tej misli kako mi je pisana na kožo. Ves čas se zavedam, da ljubezen ostane živa le, če zanjo skrbiš in jo neguješ. Res bi jo lahko primerjal z zelenjavnim vrtom. Vsako leto sadiš semena in opazuješ njihovo rast. Včasih obrodijo sočne sadove, včasih pa nič ne uspe oz. vsaj ne tako kot si pričakoval.

Ta teden ko je I. izgubil službo se je najin odnos zelo poglobil. Kljub globokemu razočaranju, ki ga je doživel se je presenetljivo dobro držal. Morda najhujša kriza šele pride, morda pa sem tudi jaz malo pripomogla k temu s tem, da sem ga popolnoma podpirala, vedrila in spodbujala, mu bila ves čas ob strani in predvsem vedno na voljo. Kadar so ljudje obupani, mislim, da je najpomembnejše to, da vedo, da niso sami in se vedno lahko na nekoga zanesejo.

Njegova razpoloženja so precej nihala, kar je normalna posledica izgube službe. Zame je bilo težko v smislu, da nisem vedela s kolikšno mero se mu lahko približam, da bo prav. Vsaka beseda z mojih ust je morala biti pazljivo izbrana, kajti kdorkoli, ki se znajde v taki situaciji je občutljiv. V takih izkušnjah spoznavaš drug drugega, odkrijejo se lastnosti, ki prej niso prišle do izraza, čustva so precej na udaru. Spoznaš v kateri smeri seješ svojo ljubezen in ali boš prebrodil težave. Trenutno si uspešno stojiva ob strani in morda je na koncu zares najpomembneje le to, da imamo drug drugega.

Krasen sončen dan je bil, dan za nove rdeče čeveljce okoli jezera. In vsi vemo, da zelenjava uspeva le, če ima pravo razmerje sonca ter dežja. Pesimist pravi: za vsakim soncem pride dež. Mi pa moramo biti optimisti: za vsakim dežjem posije sonce.



torek, 9. marec 2010

8.marec

Zbudila sem se turobno. Že prvi trenutki v službi me niso navdajali z veseljem in tak je minil preostanek dneva. Zjutraj je prišel Ž. in mi prinesel vrečko, v kateri je bila škatlica s črnim čajem, kot darilo za 8.marec. Prva misel je bila: poznava se že toliko časa, pa saj ve, da ne maram črnih čajev. In tako sem tudi odreagirala. Bilo mi je hudo, ker v škatli sploh ni bil čaj, temveč šal, jaz pa sem že vnaprej sodila in bila celo nehvaležna.


Tudi direktor se je zelo izkazal in nam izbranim ženskam podaril vrtnico ter vsaki nekaj svojega. Meni set make up-a, ker imam menda vedno tako lepo naličen obraz. Njegova pozornost in darežljivost me je izjemno presenetila, sploh ker velja za človeka, ki ne kaže pretirano svojih čustev.


Kljub temu, da sem tudi druge ženske razveselila s čestitkami, ki sem jim jih poslala, pa je bil moj 8.marec dan za pozabo. Namreč, I. je izgubil službo in sedaj naju čakajo naporni dnevi. Hudo mi je zanj, ker je rad delal to kar je in težko ga vidim razočaranega, žalostnega, nemočnega. Ko bi se vsaj vse dobro izteklo. Trenutno je moja prioriteta, da mu stojim ob strani in pomagam, čeprav vem, da bo težko, saj je občutljiv in razdražljiv. Toda v dobrem in slabem, četudi ne na papirju ...

sobota, 6. marec 2010

Morje

Morje je del naju. I. živi z njim in brez njega si ne zna predstavljati življenja. Rad ga ima poleti zaradi njegovih globin, jaz pa ga imam rada tudi v ostalih letnih časih. Ne samo morja, temveč predvsem primorski zrak, kamnite hiše, vonj po krasu in borovcih. Kljub temu, da že občutim pomlad na Gorenjskem pa sem bila vesela cvetočih japonskih češenj, ki jih pri nas še ni.

Lep dan je bil, prepojen z mislijo, da se prebuja narava in s tem prihaja tudi čas, ko bom več zunaj, spoznavala lepote naše čudovite dežele. Rada imam zimo, ker takrat največ ustvarim, a veselim se pomladi. Čeprav vem, da bo moja ustvarjalnost takrat na dnu, me tolaži misel, da bo moje telo napolnjeno s kisikom, kajti pozimi se težko spravim ven. Najraje jo preživljam doma v topli jopici in ob skodelici kave.
Ja, ja ... cvetoče češnje že kličejo po meni.






petek, 5. marec 2010

Prijazni ljudje

Oče moje direktorice je prijazen, starejši možakar. Večkrat pride k njej na obisk in rad spregovori nekaj besed z menoj. Moj oče hodi v službo mimo njegove hiše in se ob jutrih večkrat srečata ter pomahata. Kadar pride na obisk mi to vedno pove. Včasih prinese kaj sladkega za svojo hčer in tudi mimo mene ne gre praznih rok.

Danes sem bila ravno na kosilu, ko je prišel na obisk in mi na mizi pustil krof. Rada imam presenečenja in večkrat se zgodi, da me na mizi čaka kakšna sladkarija, potem pa ugibam čigavo darilce je. Tokrat mi je direktorica zaupala, da je krof pustil njen oče in z užitkom sem si ga privoščila skupaj s kavo, za lep konec delovnega tedna.




sreda, 3. marec 2010

Znanilci pomladi

Na neki spletni strani sem zasledila zvončke iz papirja. Kot ponavadi je izgledalo veliko enostavnejše kot v resnici. A z vztrajnostjo in spretnimi prsti je vse mogoče.
Potrebujemo le kolaž papir v beli in zelenih barvah, škarje ter lepilo.
Narežemo stebelca in izrežemo kronce. Stebelce položimo v notranjo stran kronce, ki jo zvijemo v zvončkov cvet.
Ker sem ustvarjala pozno v noč sem naredila le štiri, od tega sem bila zadovoljna le z enim. In le-ta je že našel pot k moji prijateljici.





torek, 2. marec 2010

Ljudje iz preteklosti

Po sedmih letih sem na današnji dan srečala mamo svojega prvega resnega fanta. Vedno sva se dobro razumeli. Bila je ljubeča ženska, skrbna mama in pekla je najboljši burek na svetu. Imela me je rada in hudo mi je bilo, ko sva se s fantom razšla, saj sem vedela, da se bo s tem končala tudi najina bližina.

Včasih premišljujem kako čudna so naša pota življenja. Z nekom preživiš leta svojega življenja, si deliš najbolj intimne trenutke, skrbi in strahove, potem pa ta bližina in ljubezen kar izpuhti, da od nje nič več ne ostane. Vsak gre svojo pot, se morda nikoli ne vidimo več, še nedolgo nazaj pa smo si delili vso našo intimo.

Čudno je bilo po tolikih letih spregovoriti z njo. Kaj več kot vljudnih besedičenj pač ne moreš vprašat. Bila sem vesela, da sem jo videla in mislim, da ona prav tako. Lep občutek me je prevzemal, ko sem vstopala domov v blok. Na pragu sosedovega stanovanja sem opazila majhen šopek zvončkov. Nekdo jih je najbrž namenoma pustil pred vrati, za gospo, ki tam stanuje. Kaj ni življenje in prihajajoča pomlad čudovita, četudi nismo več blizu z ljudmi, s katerimi smo včasih bili? Mislim, da kot prebujajoča narava tudi v življenju pride čas, ko se moramo odpreti novim ljudem, novim izkušnjam in pustiti hladno zimo ter hladno srce za seboj. Kdo ve zakaj mora biti tako.



ponedeljek, 1. marec 2010

Kuhanje in pečenje

Kuhanje se mi je vedno zdelo izguba časa. Raje sem kaj spekla, pa še to je moralo biti hitro gotovo, da sem se sploh lotila. O oblikovanju drobnega peciva raje sploh razmišljala nisem.

Sedaj je drugače. Odkar imam svoje gospodinjstvo rada eksperimentiram, kuham in pečem stvari, ki jih še nikoli nisem. Za ščepec raje pečem, a se pozna, da nisem še najbolj spretna. Sestra mi je nekaj let nazaj dala multipraktik z vsemi možnimi priključki. Še danes ne vem za polovico priključkov čemu sploh služijo in v prvih poskusih sem celo odlomila sredico osnovnega vodila.

Dokler kuham in pečem le ob vikendih, ko imam čas, mi je v veselje. Verjetno ne bi bila tako navdušena, če bi to bilo moje vsakodnevno opravilo. Pri pripravi hrane sta pomembni ljubezen in vztrajnost, sploh pri oblikovanju drobnih slaščic, če pa imaš še poseben predpasnik, je volja toliko večja ...