Toplina

Moje zadnje umetniško delo v letu 2012, mama in otrok. Mentorju ni všeč in bi jo najraje prebarval, meni se zdi pa lepa, topla. Pravijo, da moraš umetnino začutiti energetsko, sicer ti ni všeč. Zato pa je meni blizu, ker me ob njej navdajo materinska čustva in jo jemljem zelo osebno, navda me z vso toplino in ljubeznijo, ko pomislim kaj vse se je zgodilo v letu 2012, kako prelomno je bilo za nas, saj se je rodilo najino dete, najino zlato dete ... in nimam drugih besed kot to, da postaneš blažen in z dneva v dan še kar ne dojameš, da je dete tvoje, da si napolnjen z ogromno dozo ljubezni.

Naj bo zdravo, toplo v srcu, mirno in nežno 2013, naj vas navdaja z ljubeznijo in pozitivno energijo.

 

 

Božični sejem

Najlepši praznik je božič. V njem je nekaj magičnega. Všeč so mi božični sejmi, kjer najdeš mnogo ustvarjalnih idej in izdelkov. Všeč so mi jelke, božični okraski. Vsako leto si obljubim, da bo naša smrečica izdelana iz ročno narejenih okraskov, pa me čas vedno prehiti. Morda pa mi bodo drugo leto pomagale majhne ročice.

 

 

 

Budimpešta

Ko si s svojim otrokom vsak dan skupaj, si ne predstavljaš, da bi bil od njega ločen. A dobro je, da greš malo stran, kajti včasih niti ne veš, da si potreben oddiha. Tako je bila odločitev, da grem za dva dni v Budimpešto težka, po drugi strani pa mamljiva. Sedaj ko se iztekajo moji porodniški dnevi je še zadnja priložnost, da izkoristim nekaj "počitka" zase. Je bila pa ta odločitev še bolj dobrodošla, kati tako se je dete navezalo tudi na očeta, ne samo na mamo.

S prijateljico iz šolskih dni sva se odpravili torej na izlet. Bilo je nepozabno, kot vedno, trenutki polni smeha, tem za pogovor ni zmanjkalo, kot ni zmanjkalo trenutkov za fotografiranje.

 

 

 

Novi izzivi

V novo leto z novimi izzivi.

Tako je padla odločitev vodstva mojega podjetja in če že ne morem delati na svojem prejšnjem delovnem mestu, se vsaj lahko izkažem na povsem novem področju. Tako sem prepričala vodilne naj me premestijo v oddelek, kjer se bom učila novih stvari in ne na oddelek, na katerem sem bila povsem na začetku kjer imam znanja osvojena.

 

A da zadeve niso povsem enostavne, so mi dali vedeti, da na novem delovnem mestu potrebujejo kontinuiteto, kar pomeni, da ni zaželeno, da sem že čez dva meseca noseča. Da mi tega sploh ne smejo reči, ker me s tem totalno diskriminirajo, o tem ne bom zgubljala besed ... toda če si bom želela še enega dojenčka, se vsekakor ne bom ubadala s kontinuiteto podjetja. Kajti tudi oni niso povsem lojalni in so se me znebili zato, ker sem ženska in ker nisem všeč vodilni osebi, s katero sem se že na začetku sporekla, le-ta pa je v času moje porodniške vpeljala na delovno mesto njenega znanca. In sedaj ostane on, jaz pa ne. Sumljivo?? O tem se pač v našem podjetju ne govori, nihče ne pove zakaj me bodo premestili. Pa če bi vztrajala pri svojih pravicah bi dobila njihov odgovor ... a krizni časi kot so, raje ne vrtam pregloboko.

 

Izteklo se je precej boljše kot sem pričakovala in zares lahko rečem, da se veselim novega delovnega mesta, ekipe in znanja, čeprav vem, da bo naporno. Sicer ne dvomim vase in v svoje sposobnosti, upam in želim si, da bomo vsi zadovoljni.

 

Naj bo tudi za vse vas leto izzivov, pa ne preveč stresnih in napornih, naj bodo kreativni, polni upanja.

Bombardino

Ponavadi zjutraj spijem že toliko kave, da se moram v mestu v kavarni bremzati in odločiti za kaj drugega. Ne da bi bila škrta, ampak pitje metinega čaja v kavarni se mi res zdi pretirano drago početje, zato čaj naročim res redkokdaj, če le ni čajna hiša s posebnimi okusi čaja. Soka ne pijem, gaziranim pijačam se tudi izogibam ... kaj naročiti, če ne piješ kave? Zadnje čase me ogreje bombardino, ki me spominja na smučarijo v Italiji, na mrzle dneve brez sonca, ko veter brije v obraz in po nekaj fantastičnih spustih ogreješ telo v alpski gostilni ob bombardinu ... še nekaj let in bele strmijo bodo zopet vabile ...

 

 

Kar bo pač bo

Jutri bo veliki dan, ko se bo odločilo o moji bodoči službi. Čeprav me je v petek odločitev vodstva dotolkla in sem vse do nedelje bila povsem brez volje, tudi ponoči sem sanjala službo in se nisem mogla sprostiti, pa se danes počutim povsem dobro.

Vsakdo razume svoj problem kot največji in najhujši. Imamo občutek, da smo povsem sami na svetu, a ravno s pomočjo in nasveti drugih ljudi lahko na problem pogledamo milejše. Vsi okoli mene mi zatrjujejo, da me ni doletelo ne vem kakšno zlo, glede na situacijo v podjetju, in morda imajo celo prav. A kljub temu težko prezrem dejstvo, da dejanja vodstva niso bila pravična. Vodnarka kot sem, me krivice zelo razjezijo in četudi povem nestrinjanje na glas, me najbolj boli to, ker se nič ne spremeni. Morda se le s sabo pomirim, da sem pač poskusila vse v svoji moči, čeprav nisem ničesar dosegla.

Tudi vreme je grdo, turobno in megleno, kot da že takšno počutje ni dovolj. Najbolj gnilo vreme, kar se da je te dni, zeleno z majhnimi krpami snega.

Ko bi le padal sneg, sijalo sonce ... tako na nebu kot v srcu. Kot je bilo še nedolgo nazaj.

 

 

 

 

Razočaranje

Bilo je prelepo, da bi trajalo. Končno sem našla delovno mesto, ki mi je bilo všeč, imela sem super sodelavke in odličnega šefa, sedaj pa je vse šlo v franže. Po porodniškem dopustu se vračam v službo, a ne več v isto ekipo. Kar je huje je to, da me bodo prestavili na delovno mesto, kjer sem bila povsem na začetku zaposlitve. Totalna degradacija. In diskriminacija. Vem, da sem lahko hvaležna, da imam vsaj službo, ni pa prav, da smo  mlade mamice v tem podjetju tako diskriminirane. Niti ena ženska ni prišla nazaj na enako delovno mesto po porodniški in tudi jaz nisem izjema.

 

Imam možnost še enega delovnega mesta, kar bi predstavljalo večji izziv, vendar mi ni všeč šef. Arogance in nehumanosti ne prenesem. Sploh pa bi se za to mesto morala pošteno boriti in niti ne vem ali me zanima. Po eni strani nočem nazaj kjer sem bila nekoč, ker tam že vse znam in imela bi opravka z ljudmi, katerim bi se mogla bolj kot ne klanjati,po drugi strani pa bi bila služba manj stresna. In tuhtam, tuhtam, da pa bi se bilo vredno boriti za drugo delovno mesto, že zaradi principa, da bi jim dala vedeti, da ne morejo kar tako pometati z nami in nas degradirati. Čeprav vem, da ne bom nič dosegla, ker je v tem podjetju bolje biti tiho, saj ti hitro povedo kje so vrata ...

 

Povsem sem brez volje in nobenega veselja nimam več za službo. Pa tako sem rada hodila ... ne vem, ne vem, čez vikend moram premisliti in prav nič dobro nisem razpoložena. Najraje bi se zabubila stran od vseh, pozabila na vse, a na drugi strani čutim maščevalnost, česar me je strah, kajti takšnih občutkov ne poznam.

 

 

Te dni

Kolikor sem se veselila letošnjega decembra, pa mi zdaj sploh ni všeč. Še ne. Pa ga je polovica že skoraj mimo. Niti ne vem kdaj je tako hitro minilo. Namesto veselja me obdaja tesnoba. Nezavedno me očitno preganjajo misli na prihodnost. Šla bom v službo in konec bo moje porodniške. Pa ni štos v tem, da se ne bi veselila nazaj v službo, najbolj me preganja misel na to, da bom brez svoje dojenčice kar 9 ur. Kljub temu, da so sedaj dnevi ena sama rutina in da je trenutno glavni vzrok bivanja hrana, hrana, hrana - se mi zdi, da ves dan le nekaj kuhamo, meljemo ... pa me ta rutina osrečuje, kajti v njej je zabeleženih toliko dragocenih trenutkov - od novih zlogov do novih iger, ki si jih zmišljujejo tako majhna bitja, do vseh tistih nežnih objemov in stiskov, ki ti jih nudi tvoj otrok - vse to je neprecenljivo in tega bo časovno sedaj mnogo mnogo manj. Ja, to me mori. Pa vem, da bo spet vse ok, da se bomo vsi navadili na nov ritem in bo le-ta postal naša druga rutina, a tako se pač trenutno počutim - bedno, utesnjeno, turobno.

Dan bi moral imeti več ur ali pa bi morala biti nočna ptica, da bi lahko postorila vse tisto, kar me čaka, kar želim in ljubim.

 

 

Z našega okna

Obožujem pogled z našega okna na prostran gozd ter grad. Ne bi želela živeti v nižjih nadstropjih. Najlepši pogledi so zjutraj, spokojni, ko še mnogi spijo. Nekaj magičnosti, skrivnostnosti je v tem pogledu ...

 

 

Čarobno vzdušje

Prišel je december, sneg in magija. Ne vem zakaj mi december vzbuja občutek čarobnosti, morda zaradi lučk v temi, mrzle zunanjosti in doma, ki je topel in v katerem se segreješ ob toplem čaju in v družbi najljubših. Za mnoge je to mesec turobnosti, žalosti, kajti december je v prvi vrsti namenjen tistim, ki imajo družino in prijatelje - navsezadnje smo na svetu zato, da skupaj delimo veselje in izkušnje. In kadar je človek sam, je hudo, prazniki pa vse skupaj le poslabšajo.

Tako sem simbolično prižgala svečko ob angelu, naj varuje vse tiste, ki so tega potrebni.

 

 

Makovo polje

Pa je končano moje impresionistično makovo polje, čeprav bi se po oceni mentorja še dalo dodelati. Najbrž je težko biti mentor slikarstva, kajti ljudje imamo zelo različne poglede na umetnost. Meni je všeč eno, mentorju drugo, ko že mislim, da sem končala, on vidi še mnogo popravkov. Učne ure so zato kar naporne, saj nikoli ni dovolj dobro ... že res, da ne smeš biti takoj zadovoljen in da te nepopolnost vodi v še več truda. Toda ko misliš, da si prišel do zadnje faze - da je delo končano - bolje, da odnehaš, kajti lahko gre le na slabše, pa četudi mentor meni drugače.

Pomembno je, da si sam zadovoljen in meni je slika zelo všeč.

 

 

Martinovanje

Ne vzamem si časa za blog, pa še neke tehnične težave so se pojavile na mojem blogu, kar me še dodatno demotivira. November se približuje koncu, je v znamenju praznovanj. Martinovo je že mimo, ki smo ga preživeli v družinskem krogu. Na splošno je počutje sivo in megleno, kot vreme. Morda bo december bolj vesel.

 

 

Darilce zase in zanjo

Ob iskanju darila za mojo ljubo prijateljico sem odkrila unikaten nakit, kateremu se tudi sama nisem mogla upreti. Obe s prijateljico obožujeva ptičke in kar naenkrat se mi zdi, da je ponudbe nakita, bižuterije s temi motivi ogromno. Tako sem kupila nekaj zase in zanjo, kombinacija čipke in najinega najljubšega motiva bo posebno darilce in upam, da ji bo všeč. Ker je edinstvena, moja edina prijateljica iz otroštva in menda sem edina oseba, s katero lahko gre na potovanje - če to ni kompliment! - in ko moje dete malce zraste upam, da naju čaka kakšna popotniška destinacija.

 

 

Dolgočasen mesec

November je najbolj dolgočasen mesec, kljub temu, da poznam ogromno ljudi, ki ta mesec praznujejo rojstni dan. Razen martinovanja se mi zdi najbolj pust, beden mesec v letu. Januar je mesec miru, ko si odpočijem od preteklega leta in se čistim, tako duhovno kot telesno - sem polna optimizma, načrtov in idej, četudi jih kasneje nikoli ne uresničim. Sedaj je januar zame še bolj poseben, ker moja punčka praznuje rojstni dan.

Februar je moj mesec, ker sem bila takrat rojena, pa valentinovo in maškare so tu. Marec je znanilec pomladi in vsak topel dan mi pričara nasmeh, veselim se prihajajoče pomladi. April je podoben novembru, lahko bi ga označila kot mesec pričakovanj. Zdi se mi, da cel april pričakujem maj, ker je z majem ponavadi povezan razcvet v naravi kot tudi v srcu. Vse brsti, žvrgoli.

Poletni meseci so poglavje zase, le kdo ni vesel dolgih dnevov, toplih noči, morja, hladitve v jezerih in rekah, izletih takšnih in drugačnih. September praznujejo moji dragi, grozdje zori in vinska pobočja so čudovita. Oktober je mesec barv, kostanja in gob. Vedno znova sem očarana nad pisanostjo in barvitotjo gozda ter drevoredov. Potem pa pride november, dan mrtvih, megle in sivine. Mislim, da me prav tako kot april pokonci drži le pričakovanje decembra. Le-ta je poln vzdušja, norega tekanja sem in tja, čas kuhanega vina, vonja po cimetu, druženja. Če bi morala izbrati najljubši mesec, bi morda izbrala prav december. Čas ustvarjalnosti, opojnih dišav, druženja v krogu domačih, druženja z najboljšimi ljudmi, vsekakor čas ljubezni, povezanosti, prazničnosti.

 

 

 

Enostavno lepo

Obožujem jesenske liste, občudujem razlitje barv-mojih najljubših-zelene, rumene, rdeče. Pobrala bi kar vse liste iz tal in jih odnesla domov. Namen sem imela narediti jesensko dekoracijo za vhodna vrata. Listi so nekaj dni ležali na mizi, ker nisem našla časa in porodila se mi je ideja, da bi jih dala kar pod steklo na mizi. Tako sedaj izgleda, da imamo jesenski prt. Prav zanimivo je. Enostavno in hitro pričarano jesensko vzdušje.

 

 

Popolna kombinacija

Najlepši sončni dnevi so zimski, z modrim nebom in snegom v hribih. Čeprav je uradno še jesen, pa smo se vsi razveselili bele odeje, ki pa kljub navidezni lepoti žal ne bo prinesla nič dobrega, le plundro in razdejanje na vrtu.

 

 

Družina umetnikov

Kar pomnim sem obdana z umetnostjo. Zasluge gre vsekakor pripisati očetu, ki slika in smo že kot otroci bili vpeti v razstave in kolonije.

Porodila se je ideja, da naredimo razstavo risarskih del naših mladih umetnikov (nečaki), se pogostimo in pozabavamo, kot se spodobi za pravo razstavo. Morda bodo otroci tako prevzeli čut za umetnost in jo še bolj vzljubili - če jim jo približamo na prijeten način. Tako smo zbrali najboljša dela in jih obesili na steno - vsak sodelujoč je imel svojo steno. Moj oče je bil govorec, mama snemalec, potem pa smo imeli še pogostitev. Sledila je zabava s plesom, ki sicer ni značilna na razstavah, a vse se je odvilo tako spontano, veselo ... in ja - še več takšnih priložnosti bi morali imeti. Da se zbere držina in se preprosto - druži!