sreda, 30. december 2009

Novoletna zaobljuba

Ponavadi ne delam novoletnih zaobljub, ker se je pogostokrat izkazalo, da se želje in nameni spremenijo. Tudi nisem človek ciljev, kajti to občutim kot pritisk. Raje se gibam neovirano, spontano in živim za trenutek. Najbolj sovražim vprašanja tipa kje se vidite čez pet let, kakšni so vaši prihodnji cilji…zato ne maram razgovorov za službo in morda tudi ne dobim pametne službe, ker se mi ne da pretvarjat in lagat. Kdo lahko z zagotovostjo pove kje bo čez pet let?

Že od nekdaj sem bila vztrajna in sem vedno zaključila tisto, kar sem začela. Ugotavljam, da cilje le drugače poimenujem. Vedno rečem, da si nekaj želim; npr. želim diplomirati, želim se učiti tujih jezikov… in ker vem, da bom to tudi udejanjila niti ne poimenujem tega kot cilje.

Cilje najbrž potrebujejo ljudje, ki so nedosledni pri uresničevanju svojih želja, ljudje, ki jih je potrebno vzpodbujati. Ne pravim, da je to narobe. Občudujem ljudi, ki si zastavljajo cilje in so pri tem vztrajni, saj namreč nenehno potrebujemo takšne in drugačne vzpodbude, da se lažje prebijamo skozi življenje. Cilji nas vodijo v prihodnost, želje nas ohranjajo v budnosti.

Moj cilj v pravem pomenu besede za 2010 bo izvajanje joge doma. Rada hodim na tečaj, toda to je premalo. Nikakor se ne morem pripravit do tega, da bi vadila doma. Danes sem dobila naročeno jogijsko knjigo in to bo moja vzpodbuda na poti k željenemu cilju.






nedelja, 27. december 2009

Božično novoletni dnevi

Sovražim kolektivne dopuste, ker mi nikoli ne odgovarja termin. Avgusta je prava norišnica na morju, cene so po nepotrebnem navite in ne morem najti miru. Zato že junija izkoristim morske užitke, avgusta pa se zadržujem doma.

Tudi novoletni dopust mi ne pomeni kaj dosti, ker ne silvestrujem. Že drugo leto dajem pet dni dopusta v prazno, vsaj tak občutek me prevzema, letos pa sem pristala celo v minusu. Lanske božične praznike si je I. poškodoval nogo in nisva mogla nikamor. Letošnji dopust je deževen, teren je razmočen, v gumijastih škornjih pa mi po pravici povedano ni za hodit. Upala sem na sneg, modro nebo in škripajoče poti, tako pa so letošnji prazniki turobni, tečni in ne najdem neke zadostitve.

Božični večer je bil sicer prijeten, v krogu družine. Skuhala sva večerjo in se potrudila za praznično vzdušje. Rada imam božič, priprave nanj in božične pesmi, vonj po peki in nazdravljanju, toda božično novoletnega dopusta ne maram. Zdi se mi vsiljen in ves čas imam v mislih, da moram nekam it in izkoristit dneve, ko mi pravzaprav sploh ni do tega.







sobota, 19. december 2009

Skrivnostne identitete

Prejšnji dan me je klical oče, da me doma čaka pisemska kuverta in ne ve iz katerega kraja, ker nima žigosane znamke. Nekdo jo je moral prinesti osebno v nabiralnik in najbrž ne ve, da sem se med tem časom odselila.
Danes sem prišla po kuverto, v kateri je bila drobna čestitka in na zadnji strani je pisalo:



Že pred tremi leti sem dobila z morja razglednico s skrivnostno vsebino, brez podpisa. Pisava je bila podobna tej, a mi niti približno ni jasno kdo bi lahko bil. Dozdeva se mi, da nekdo iz daljne preteklosti, ki ne ve, da sem se odselila, po drugi strani pa me je zmotilo "da sem prijazna", kar pomeni, da mora imeti z menoj stike. Upam le, da ta nekdo ni nekakšen nevaren zalezovalec. Po eni strani godijo take pozornosti, po drugi strani pa je zoprn občutek, da ti nekdo namenja pozornosti, misli nate in ne upa izdati svoje identitete.

Precej let sem delala v foto studiu/trgovini ter imela vsakodnevne stike z ljudmi. Večkrat se mi je zgodilo, da sta mi starša ali sestra predala sporočilo ljudi (kako sem prijazna, da sem kot angelček ...) , ki so očitno imeli opravka z mano, jaz pa nisem vedela, da poznajo moje bližnje. Zanimivo je, da sebe sploh ne dojemam kot vedno prijazno, velikokrat sem neprijazna, hladna, odrezava ... in vse prej kot angelsko bitje.

Kot študentka se spomnim neke punce z vlaka, ki me je nekaj časa "zalezovala" iz železniške postaje do avtobusne, kjer sem čakala trolo. Nekoč se je le opogumila in me ogovorila. Vedela je kdo sem in kar precej podatkov o meni, a nikoli ni povedala kaj sploh želi od mene. Situacija je bila izredno čudna, ker je sama prej sploh nikoli nisem videla, ona pa je vedela toliko stvari o meni. Bila je izredno skrivnostna in ko sem jo vprašala od kod se poznava oz. od kje ve toliko stvari o meni, ni več govorila. Prosila sem jo, če ne želi izdati svojih virov informacij o meni, naj me pusti na miru. Od takrat naprej je nisem več nikoli videla.

Včasih premišljujem ... koliko ljudi misli nate, pa sploh ne veš; koliko tebi neznanih ljudi misli, da ve določene stvari o tebi, pa naj bodo resnične ali izmišljene; da nek popolni tujec z vlaka ve kdo si, kaj si, kaj počneš ... kaj ni grozljivo? Obenem pa daje občutek, da nikoli nisi popolnoma sam.

četrtek, 17. december 2009

Koledar 2010




Moji direktorji dobijo okoli novega leta veliko daril. Ker jih ne nosijo domov nam jih podarijo ali pa si jih razdelimo. Zaenkrat mi je od vseh daril bil najbolj všeč koledar Iva Šubica. Prej sem slikarja poznala le po partizanskih motivih, ki mi nikoli niso bili všeč, ptički pa so me presenetili. Oh, ko bi kdaj znala tako slikati.














ponedeljek, 14. december 2009

Novoletni aranžma

Vikend je minil v duhu ustvarjalnosti in vprašanj o prihodnosti. Sneg me je navdal z nenavadno energijo in končno sem ustvarila triptih z oljnimi barvami. Ker se suši in je potrebnih nekaj popravkov, bom svojo umetnino pokazala ob drugi priložnosti.

Z I. sva se ta dva dneva resneje pogovarjala o otrocih. Malce me je strašila misel, da sem morda noseča, a očitno je moja bolezen v prejšnjih dnevih zmešala hormone in s tem tudi misli. Bolj kot sem razmišljala o materinstvu, bolj sem se na to idejo privajala. Z I. sva šla v dežurno lekarno, ker naju je oba mučila radovednost. Test je bil negativen, a potihem priznam, sva bila kar malo razočarana. Čeprav trenutno ne razmišljava, da bi načrtovala otroka, pa sva spoznala, da sva nanj pripravljena bolj kot sva mislila. Prvič sva se soočila s trenutkom, ko sva si dejansko lahko predstavljala kaj bi to pomenilo.

Ves ta čas sem ob I. občutila skrbnost, toplino, občutek povezanosti ... da sva na svetu le on in jaz ter kup snega. In ni pomembno, če se bo ta občutek kje porazgubil, kot je pri meni v navadi ... pomembno je, da je bil in sem ga zaznala.




četrtek, 10. december 2009

Najljubša darila

Decembra se bolj kot v vseh drugih mesecih govori o darilih. Razmišljamo kaj bomo podarili drugim, ostali nas sprašujejo kaj si želimo …
Zase lahko trdim, da sem bolj kot ne tipična predstavnica tipičnih ženskih želja in pričakovanj. Vedno se bom razveselila kakšne nove beležnice, skodelice, nakita, pisala, šala, knjige in naravne kozmetike.

Največ od naštetih sem v dar dobila knjig, najmanj pa šalov. Ponavadi si jih podarim kar sama in imam precej zajetno kolekcijo. Nekoč bi se rada naučila plest in bi si napletla čisto pisanega, morda črtastega. Všeč mi je topel občutek okoli vratu. Edina pomanjkljivost šalov je, da se moji dolgi lasje v njih zapletajo in vozlajo, a kljub temu mi to ne prepreči, da bi jih nehala kupovati.










četrtek, 3. december 2009

Nakit

Ta teden ustvarjam uhančke in verižice, takšne in drugačne. Bolezen me je pokopala v posteljo, k sreči nič hujšega, le splošno slabo počutje. Nič drugega se mi ne ljubi kakor ustvarjati, pogledati kakšen film in pojesti ogromne količine pudinga. Hja, to sem vedno imela najraje kadar sem zbolela.









ponedeljek, 30. november 2009

Novoletne voščilnice

Letos sem si zadala, da bom naslikala različne motive za vsako voščilnico posebej. A kot vsako leto, me tudi letos preganja čas in sem si morala omisliti malo bolj enostavne rešitve. Malo me je zdelala tudi bolezen, kajti preležati cel dan je zame greh. Še dobro, da me I. razvaja, mi kuha in skrbi zame, da hitro ozdravim.

Nikoli tudi nisem marala popoldanskega počitka, kajti škoda se mi je zdelo vsake minute spanca. Na počivanje po kosilu me je navadil I., ampak ne ostanem mirna dlje časa. Po nekaj minutah počivanja sem že na nogah in ustvarjam. Spim ponoči, čez dan pa najdem toliko drugih stvari, v katerih uživam in spanje definitivno ni med mojimi razvadami.







petek, 27. november 2009

Umetniški večer

V kraju kjer živim je bila 20. obletnica delovanja privatne galerije in ob tej priložnosti so se zbrali domači slikarji in kiparji ter se predstavili s svojim delom. Med njimi je bil tudi moj oče, ki je ljubiteljski slikar.

Dolgo že nisem obiskala kakšne razstave in pogrešam to udejstvovanje. Povečini sem hodila le na razstave svojega očeta, ki jih je bilo kar nekaj in na ta način sem bila vpeta v svet umetnosti. Zdaj že dolgo več ne razstavlja, temu posledično pa sem tudi sama nehala obiskovati razstave. Sem pa tja še grem, toda zares poredko v primerjavi z nekoč.
Violinisti so čudovito zaigrali Mozartovo Malo nočno glasbo. Obožujem zvok violin.

Po zelo dolgem času sem srečala svojo učiteljico likovnega pouka iz osnovne šole, ki se je prav tako predstavila s svojim delom (rumeni angel). Svoj čas mi je veliko pomagala pri pripravah na sprejemne izpite za srednjo šolo in v zahvalo sem ji takrat naslikala neko abstrakcijo. Pravi, da ji je to veliko pomenilo in še danes krasi steno njenega stanovanja, čeprav se je vmes že večkrat preselila. Lepo je zvedeti takšne pozornosti.

Bil je čudovit družinski večer, ki se je prevesil v zgodnjo noč ob kuhanem vinu v znameniti gostilnici našega kraja. Želim si, da bi jih bilo več.




Dobre vile

Vile so mitološka duhovna bitja v človeški podobi, pogosto opisane kot bitja z nadnaravno, magično močjo. Povezujemo jih tudi z dobrimi ljudmi, z ljudmi miru.

Lahko so vidne ali nevidne, velike kot ljudje ali majcene, komaj opazne. Nekatere so prijazne, dobrodušne, a samo do tistih, ki jim te lastnosti vračajo, spet druge veljajo za hudobne, predrzne in ljudje jih krivijo za mnoge slabe stvari, ki se jim dogajajo.
Poznamo samotne in družabne vile. Slednje živijo v skupinah, ki povečini plešejo, samotne vile pa se zadržujejo v gospodinjstvih, kjer dobrim ljudem prinašajo srečo. V moji kuhinji me spremljajo tri vile, ki sem jih dobila od Žabice. Pomagajo mi pri pomivanju posode, pri kuhanju, skrbijo, da se ne opečem in ne zažgem piškotov.



Z dobrimi vilami moramo ravnati skrbno in spoštljivo, sicer nam znajo marsikaj zagodit. Pri zadnji peki mi je zažgala piškote, ampak nisem bila jezna nanjo. To je bil le njen način izražanja, opozorilo, da nekaj ravnam narobe ... in res nisem bila z glavo pri piškotih. Hvala dobra vila za namig in obljubim, da bom naslednjič previdnejša!


četrtek, 26. november 2009

Tuš ali banja?


Brez dvoma banja. Že kot otrok sem imela prave rituale v kopalnici, kar se tiče kopanja. Na pralni stroj sem odložila radio, si vrtela najljubše kasete in uživala v tisočerih mehurčkih in mislih, ki so se sproščale v kadi. Všeč mi je bil občutek toplega prostora in zarosenih ogledal.

Ko smo obnavljali kopalnico smo banjo zamenjali s tušem. Čeprav je praktičen, sem vedno imela probleme, kadar sem si želela umiti samo lase. Nikakor se nisem znala postaviti, ne da bi pri tem zmočila cele kopalnice. K sreči nisem bila več dolgo doma, da bi se na tuš navadila, ker sem se odselila.
Zdaj imam spet banjo, vrsto kopeli ter olj, obvezno pa zraven dobro knjigo in kozarec vina ali kave. Čeprav ne upoštevam navodil, da bi se morala kopati v mlačni vodi in si vedno natočim vročo, je ta pregreha vredna suhe kože.

Banjanje me pomirja, sprošča, vrača me v svet otroštva in lagodja.


sreda, 25. november 2009

Strastna početja

Kaj počnete tako strastno, da si ne znate več predstavljati življenja brez te dejavnosti? Imate kakšno stvar, za katero rečete, da živite zanjo in bi se vam svet sesul, če je ne bi mogli več početi?

Sama nimam tako zelo strastnega hobija. Rada ustvarjam, toda to je prisotno že tako dolgo v mojem življenju, da se mi zdi, da je postalo že stalnica. Seveda bi bila strašno žalostna, če bi iz nekega razloga morala nehati ustvarjati, a vendarle obstaja toliko načinov, s katerimi lahko pretentaš umetnost in si jo nekako prirediš … če pa ostaneš čisto brez kakršnekoli možnosti, pa mora biti nepojmljivo.

I. strast je potapljanje na dah, poleg ostalih vodnih športov kot sta plavanje in podvodni hokej. Kljub temu, da je potapljanje na dah nevaren šport in bi starši najraje vedeli, da odneha, pa me ravno ta njegova predanost in strastnost privlačita. Ko govori o potapljanju iz njega kar žari.

Nikoli me ni strah zanj, pa čeprav se večinoma potaplja sam. Skušam ne misliti nanj, ko zapusti obalo. Zaupam njegovi presoji in vem, da ne gre preko svojih zmožnosti, čeprav je že trenutek nepozornosti lahko usoden. Enkrat samkrat sem se zbala, ko se ni vrnil po predvidenem času. Moja intuicija je zelo dobro razvita in večkrat me obda nek strašen občutek, ki se ponavadi izkaže za utemeljenega. Res je občutil slabost in je rabil dlje časa, da se vrne. Takrat sem se odločila, da si kupim obleko in hodim z njim, kolikor bom lahko. Sama še nisem prišla do te točke, da bi si upala potapljati. S površja opazujem podvodne lepote in I. izginjanje v temne globine.

Že ko sva se spoznala, sem vedela, da je potapljanje na dah njegova strast in vsakršen poskus, da bi ga od tega odvrnila, bi bil povsem zaman. Nikoli pravzaprav nisem niti pomislila, da bi ga odvračala od tega. To je del njega, njegova pravica, njegova strast, ki mu daje zagon in česa takega človeku ne smeš niti poskusiti odvzeti ali preprečiti. Če nisi pripravljen vzeti tega kot del svojega življenja je bolje, da odideš drugam.

In tako je prišlo nekaj, kar je razblinilo njegove sanje… raztrgan bobnič od udarca na treningu, sluh na eno uho in prepoved vsakršne dejavnosti, povezane z vodo. Srčno oba upava, da se bo bobnič zacelil in da bo vse šlo brez komplikacij, kajti ne znam si več predstavljati poletja brez njegove potapljaške obleke, vse opreme, ki jo prevažava naokoli, njegovih iskrivih oči ko mi na obali pripoveduje o podvodnem svetu ter vseh morskih bitij, ki mi jih prinese na površje pokazat… življenje brez vode bi ga do konca sesulo, s tem pa tudi mene.



torek, 24. november 2009

Ubrisana

Audrey Hepburn me je navdušila s svojo podobo v filmu Breakfast at Tiffany's. Bila je tako zelo očarljiva, krhka, suhcena in prikupna, njena vloga pa ekscentrična in na trenutke hecna, a po drugi strani naivna.
Predvsem v njenih gestah, mimiki sem videla sebe. I. je prišel v enem prizoru mimo in je po dveh minutah gledanja rekel, da je prav taka kot jaz, ubrisana.

Ubrisana pomeni, da počnem stvari, za katere sama menim, da so povsem običajne, drugi pa jih vidijo kot nenavadne. Ponavadi gre za geste, mimiko, ne pa toliko za misli, besede, ideje. Kadar greva na pot, vedno pojem na glas v avtu, med vožnjo plešem, med kuhanjem ali pečenjem se vrtim in počnem podobne igrive traparije. Na nek način zabavam samo sebe, I. pa se k sreči to zdi smešno.

Rada sem ubrisana, najbrž pa je to v naravi človeka. Ali si ali pač nisi. Ne moreš se zavestno odločiti, da boš počel neke geste, da bo videti zabavno, kajti učinek je ponavadi povsem nasproten. Lastne geste so samoumevne in se jih niti ne zavedaš. Zabavno in prikupno postane takrat, ko običajne, vsakdanje geste v očeh drugih postanejo zanimive. Zdi se mi, da lažje shajaš v življenju in v njegovi resnosti, če se znaš pozabavati na njegov račun.

Primer ubrisanosti: moja rožica v službi je začela veneti. Ni imela dnevne svetlobe in najbrž se je kar namučila, preden sem se odločila, da ji bo bolje v domači oskrbi. Tako sva se z rožico odpeljali domov. Posedla sem jo na sovoznikov sedež, previdno, da se ne bi na poti prevrnila. Ves čas sem jo gledala in se z njo pogovarjala. Na poti me je videla sodelavka in ji ni bilo povsem jasno s kom se pogovarjam. Z rožico sva peljali bolj počasi kot ponavadi in v čisto zadnjem ovinku pred domom se je prevrnila. Zemlja se mi je stresla po avtu, pa še nekaj njenih bodic se je zapičilo po sedežu. Kako sem bila žalostna zanjo, da ni preživela varne vožnje.

Ko sem I. povedala zgodbico o rožici, je bil njegov prvi komentar, da sem ubrisana in se je smejal, ampak zanimivo je to, da v mojih očeh zgodba sploh ni bila smešna. Torej je res, da so drugi tisti, ki opredelijo stvari za nenavadne. Čudak se samemu sebi nikoli ni zdel čudak, kaj ne?
Sodelavka je naslednji dan rekla na zgodbo o rožici: ti si pa res znaš narediti tudi najmanjše stvari zanimive.

In še danes ne vem kaj je bilo drugim tako zanimivega v zgodbi z rožico.








ponedeljek, 23. november 2009

Sončna dneva

Zadnja dva dneva sta klicala po soncu, zraku, vetru, da prepihajo misli in napolnijo telo z energijo, potrebno za prihajajoče dneve. Še posebej, ker je bil prejšnji teden precej naporen. Hodila sem zjutraj od doma in prihajala pozno zvečer. Ko sem v soboto zjutraj stopila na sveži zrak, se mi je odvalil kar kamen od srca. To je bilo vse, kar sem pogrešala med tednom. Zrak, da napolnim pljuča in zadiham malo bolj umirjeno. Visokogorje je bilo čudovito. Pihal je topel veter, a tako sunkovito, da ti je jemalo sapo. Česa takega še nisem doživela. Oblaki so se premikali z ekspresno naglico, megla pa se je dvigala in spuščala tako hitro, da si ji komaj sledil… zanimivo je bilo opazovati te spremembe.

Ko so zunaj lepi dnevi težko ustvarjam. Sonce mi pomeni vir dobrega počutja in gibanja, dež in oblaki pa me navdihujejo za umetnost in kreativne zamisli, ideje.










sobota, 21. november 2009

Kuhano vino

Začela se je sezona kuhanja vina. Sama še ne znam pripraviti prave mešanice, da je okusno, ampak se bom naučila še pred koncem tega leta.

Čeprav ob kuhanem vinu pomislim na mrzle zime, sneg, tople rokavice, rdeče noske in zaledenele noge, na prijetno omotičnost ... pa najlepši spomin na kuhano vino sega v zadnje poletne dneve.
Dotiki, pogledi, poljubi, dišave cimeta in limone, topli telesi in okus po zaljubljenosti, iskrivosti dveh teles in duš, željnih po spoznanju vsega strastnega.
Na zdravje in na spomin!


petek, 20. november 2009

Pridih Bosne

Moj prvi resni fant je bil iz Bosne, toda rojen v Sloveniji.
Kdor ljubi, ta ne izbira.
Nikoli mi ni bilo pomembno od kod nekdo izvira, kaj so njegovi starši, kajti vsak človek je osebnost zase in kot takega ga vedno sprejemam.

Moji starši niso odobravali najine zveze. Čeprav so zame še vedno najboljši starši, ki bi jih lahko želela, pa ne morem pozabiti niti oprostiti njunih zadržkov in nesprejemanja najine odločitve, da sva bila par. To je bilo eno najtežjih obdobij v mojem življenju, ker sem bila nenehno razdvojena med ljubeznijo do I. (zanimivo, da je tudi njegova začetnica imena na črko I.) ter ljubeznijo do staršev. Vso veselje, vso žalost, ki se je takrat dogajala v zvezi z I. sem obdržala zase, kajti nikoli nisem vedela kako bodo starši odreagirali. Mislim, da sem se takrat naučila svoje osebne skrbi držati v sebi in še danes imam to navado, da ogromno stvari obdržim zase, iz čiste previdnosti, da nisem razočarana.

Ljubezen z I. je že zdavnaj minila. Na njega samega se nikoli niti ne spomnim, vedno pa bodo ostali srčni spomini na topel, ljubeč, čist, iskren odnos in zdi se mi, da ravno zaradi neodobravanja okolice toliko bolj trden, močan in ljubezni poln. I. je bil zelo pozoren fant, ljubeč, od njega sem se veliko naučila in kar je zame najpomembnejše, mi je dajal občutek, da sem mu pomenila vse na svetu.
Najin odnos je intenzivno trajal dve leti in v tem času sem prvič obiskala Bosno, deželo njegovih korenin. Name je pustila pridih skrivnostnosti, neko neopisljivo nostalgično hrepenenje. Tam sem dnevno spila največ kave, se vživela v njihov duh družinskosti, zavezništva, skrbi in topline drug za drugega.

Dolga leta zatem sva se s sedanjim I. vrnila v Bosno, tokrat na povsem druge kraje. Je čudovita dežela, s prekrasno pokrajino in naravo, z duhom veselja kljub vsej moriji, ki se je tam dogajala. Dežela, ki te prevzame in kliče po ponovnem snidenju. Upam, da že kmalu. Do takrat pa: Prijatno!