sreda, 30. marec 2011

Moje tekaške poti

Daleč od tega, da bi se čutila Gorenjko, toda kraj v katerem živim imam rada. Moji starši prihajajo iz Štajerske in nikogar od svojih sorodnikov nimam blizu. Tudi skozi šolanja sem si vedno iskala prijatelje, ki niso bili iz Gorenjske. Nenamerno, toda vedno sem se družila s Štajerci, Ljubljančani ... kljub temu pa mi je mesto v katerem živim in njegova okolica prečudovita. Srednjeveško mesto ponuja ogromno motivov za fotografiranje, v okoliških hribih in poteh pa vedno najdeš košček le zase.

Moja tekaška pot, ki se je še nisem naveličala nudi pogled na zahodni del Kamniško Savinjskih Alp. Ne maram asfalta in najraje tečem po makedamu, zato mi je tudi pri srcu. Tečem mimo hiške, ki leži na čudoviti legi. Če bi kdaj imela hiško, bi vsekakor želela takšno lokacijo, pogled na hribe, okoli pa le naravo. Tečem mimo konj, večkrat pa jih srečam ko prosto tečejo izven ograje.

Verjamem v rek, da so kraji lepši zaradi ljudi, ki živijo v njih, toda za svoje mesto žal ne čutim tako. Če bi kdaj imela domotožje po njem, ne bi bilo zaradi ljudi, temveč zaradi vseh kotičkov, ki me napajajo z mirom. 






Prostor za ustvarjanje

Moj pomladni balkonček je pravi kraj za ustvarjanje manjših izdelkov, za pisanje domačih nalog iz nemščine. Popoldan je obsijan s sončnimi žarki, ki v pomladi sijejo ravno prav toplo. Obvezno si skuham kavico in ustvarjam vse dokler sonce ne zaide za hrib in se shladi. Všeč mi je kako sva ga z I. pobarvala, oranžna me navda s toplino in domačnostjo. Škoda le, da je tako majhen in ne morem slikati ali ustvarjati kakšnih večjih umetnin.


ponedeljek, 28. marec 2011

Velikonočni zajčki

Zadnji dnevi so bili namenjeni ustvarjanju. Imela sem čas ustvariti velikonočne voščilnice, ki jih vsako leto odpošiljam svojim najbližjim. Tokrat sem uporabila idejo zajčka, ki sem ga pobarvala z vodenimi barvicami ter kombinirala s suhimi barvicami. Ušesa so izrezljana iz pisanih reklamnih letakov. Izpadlo je kar super.

četrtek, 24. marec 2011

Sama doma

Nazadnje sva z I. bila toliko časa narazen poleti, ko je šel kot vzgojitelj na morje. Sedaj je službeno odsoten kar 11 dni. Komaj drugi dan je odsoten pa ga že pogrešam. Moram pa priznati, da sem zelo disciplinirana in se precej ukvarjam s športom. Ponavadi je on moj motivator, veliko stvari se lotim z njegovo pomočjo in največkrat greva skupaj plavat, tečt, v hribe. V treh dneh sem vse to opravila sama in se počutim super. Danes sem celo šla eno uro prej iz službe v bazen in sem vedela, da bo precej prazen, ker bodo ljudje raje na sončku. Bilo je fenomenalno, imela sem celo progo zase in sem se lahko povsem prepustila zamahom. Včasih gledam dobre plavalce kako z lahkoto obvladujejo vodo in jih občudujem kako elegantno vihljajo z rokami ... danes sem se počutila eno izmed njih. Poznate občutek v morju, ko tok nese skupaj z vami in se vam zdi, da plavate povsem lahno, hitro, da se kar zlijete z vodo, kot delfini ... tako sem se počutila danes.
Sedaj pa si privoščim kozarec domače caipirinhe in ne boste verjeli, da so me v trgovini vprašali za osebno izkaznico, ker sem kupila rum. Ko sem povedala koliko sem stara se je gospa le smejala. Včasih sem bila zaradi tega užaljena, danes pa sem vprašanje vzela kot kompliment.


sreda, 23. marec 2011

Nazaj k naravi

Kako čudovito je priti domov, se preobuti v superge in iti po okoliških hribih. Veliko pomeni že to, da se ne rabim peljati z avtom, če se hočem naužiti narave. Danes sem s seboj vzela fotoaparat in posnela nekaj fotografij pomladnih utrinkov.
Na vrhu svojega najljubšega hriba sem malce posedela, zaprla oči in se prepustila sončnim žarkom, ptičjemu petju. Kakšen mir in spokojnost. Tako bi lahko počela vsak dan ...




torek, 22. marec 2011

Pomladno prebujenje

V službi je bilo zopet naporno in ko sem prišla domov bi se najraje zabubila, a sem vedela, da bo najboljša rešitev, če si grem napolnit energije v naravo. Šla sem tečt in še nikoli nisem tako daleč tekla. Šele ob teku sem dojela koliko kisika potrebujem in kako svobodno se počutim v naravi. Na poti sem srečala le nekaj ljudi, dva lepa konja, ki sta mi polepšala tek, me opomnila kako sem srečna, da imam okoli sebe toliko narave in lahko s supergami stopim iz stanovanja in že tečem.

Na poti sem nabrala zvončke, čeprav mi je vsakič hudo, ker zaradi toplote tako hitro ovenijo. Lep je pomladni čas, vse cveti in se prebuja, tudi človek postaja bolj odprt in dovzeten, zato nikoli pravzaprav nisem razumela spomladanske utrujenosti.


ponedeljek, 21. marec 2011

Večerni rituali

Na tečaju nemškega jezika smo se pogovarjali o večernih ritualih, kdo ima kakšnega ali ga nima ... moj ritual je dvakrat tedensko večerno čofotanje v bani s preizkuševanjem različnih kopeli, vsakdanji ritual pa večerna kava ali cappuccino, zraven pa si večkrat stisnem sok iz pomaranč. Ker nimam problemov s spanjem, lahko spijem kavo zelo pozno. Večerna kava je krasen uvod v branje, pisanje, daje mi občutek umirjenosti ... mnogokrat si skuham kavo v upanju, da bom ostala dlje časa budna in še kaj postorila, pa žal ne učinkuje. Rada bi bila nočna ptica, a me spanec hitro premami. Vsekakor sem jutranji človek, rada vstajam zgodaj in takrat se mi zdi najbolj spokojen del dneva. Ko vsi še spijo, ko ptički žvrgolijo, takrat imam čas le zase ...



Enostavni prigrizek

Moja sestra je vedno govorila, ko bo imela otroke, da jih bo "obvarovala" sladkarij čim dlje, pa se je izkazalo ravno nasprotno. Zarečenega kruha se največ poje, zato zase ne bom nič rekla, se bom pa potrudila, da bodo moji otroci užili čim več doma narejene/spečene hrane.
Z I. imava rada slane prigrizke, vendar ne upam pogledati na embalažo koliko strupenih sestavin vsebujejo. Včeraj sem odkrila zanimiv recept, armenski lavaš. Bolj preprostega in okusnega recepta še nisem videla.

V posodo zamešaš moko, dve žlici olivnega olja in mlačno vodo. Soliš, dodaš sezam, mak (lahko poljubne začimbe) in gneteš toliko časa, da se testo lepo odplepi od podlage. Zvaljaš ga na 3mm trakove in spečeš, da postanejo rahlo rdeči. Neke vrste domači grisini, okusni in veliko bolj zdravi kot kupljeni.



nedelja, 20. marec 2011

Gurmanski užitki

Hrana mi ne predstavlja nujnega zla za preživetje, temveč v njej uživam. Ko sva se z I. skupaj vselila sem rada začela kuhati in peči. Pravzaprav me je I. navdušil, kajti do takrat se mi je kuha vedno zdela izguba časa in sem raje vedela, da so kuhali drugi. Všeč mi je, ker oba rada preizkušava nenavadne okuse, začimbe in nisva zadovoljna le s krompirjem in zrezkom. Kdor pride k nama na kosilo bo vsekakor poizkusil nekaj novega.

Postala sem prava "domačica". Obožujem kuharske oddaje, zanimam se za kuharske knjige in ves čas bi nekaj kuhala ter pekla. Problem je le v tem, da ne morem pojesti vsega kar bi rada skuhala. Pa ne zaradi tega, ker ne bi mogla, le razlezena bi bila :)

Veliko mojih prijateljic je obremenjenih s svojim videzom in se mnogokrat odrekajo hrani. Po pravici povedano grem najraje z njimi na kavo, ker bi me ob večerji minil apetit. Ne maram zagrenjenosti in odrekanja na vsakem koraku, poslušanja o tem kako je potrebno cel dan kolesariti, če poješ krof ... Lepo in prav, če skrbiš za svoje zdravje, vendar vse v življenju ima svoje meje. 
Z I. uživava življenje v polni meri, kar pomeni, da jeva uravnoteženo hrano, se veliko gibava in zadnje čase rekreirava. Kadar slediš takemu ritmu mislim, da si na pravi poti grškemu reku: zdav duh v zdravem telesu.  


Sobotno druženje

Z dvema prijateljicama sem se odpravila na razstavo Henri de Toulouse-Lautreca, mojstra reklamnega plakata, ki je slikal nočno življenje pariškega Montmartra, kabareje, kavarne, bordele. Lautrec je v otroštvu po zlomu stegnenic ostal pritlikavec, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Ljudje so ga zaradi tega pogosto zasmehovali, ker pa si ni mogel najti ženske, ki bi ga ljubila zaradi njega samega pa je začel obiskovati bordele in v alkoholu iskati uteho.

Na Montmartru je imel svoj atelje in se posvetil slikanju - postal je mojster postimpresionističnega slikarstva, ilustracije in litografije. Zaslovel je s plakatom Moulin Rouge, ki je uprizarjal plesalko in njen divji ples kankan. S plakati si je ustvaril ugled in slavo, z njimi pa prispeval tudi k slovesu Pariza. S plakati je oglaševanje spremenil v umetniško obliko in prvič zabrisal mejo med likovno in uporabno umetnostjo.
Henri je imel ogromno naročil, kritiki in javnost so ga oboževali, kljub temu pa v tem ni našel sreče. Njegov dom je bilo pariško podzemlje, poistovetil se je z usodami trpečih duš in v njih iskal navdih za svoja dela. V zadnjih letih svojega življenja se je vse bolj udajal alkoholizmu in depresiji. Umrl je za posledicami možganske kapi.

Osebno so mi najbolj všeč njegova slikarska dela, kajti nikoli nisem bila navdušenka plakatov. Občudujem pa njegovo izvirnost in predvsem kontekst časa, v katerem je ustvarjal. Montmartre moraš doživeti, če želiš občutiti umetniški utrip. Vsekakor ima neko magično, skrivnostno noto, ki iz tebe izvablja umetniško žilico. Ko se sprehajaš po njegovih ulicah se nevede v svoji domišljiji sprehajaš tudi v času 19. in 20. stoletja - in kukaš kje boš ugledal Moneta, van Gogha, Modigliania ...







petek, 18. marec 2011

Stekleničke brez BPA

Ultrapopularne so v zadnjem času stekleničke, ki so izdelane brez škodljivega bisfenola A. Poleg super lastnosti, da ne puščajo vonja in madežev je super tudi to, da so zelo uporabne. Imam jo tako v službi kot kjerkoli na poti in spijem mnogo več tekočine kot sicer. Stekleničke so tudi estetskega izgleda in pred dnevi sem odkrila poslikavo z žirafo. Seveda me ni pustila ravnodušne ...


Sproščanje

V službi še nikoli ni bilo toliko stresnih situacij kot jih je v zadnjih mesecih. Najhuje je, da ne vidiš izhoda in je vedno slabše. Delo je postalo preobsežno, naš oddelek pa je edini, ki ni dobil dodatne pomoči. V vseh oddelkih so zaposlovali, le v našem ne in zdi se ti zaman. Vendar nočem o tem razmišljati. Dejstvo je, da sem postala tečna in se odločila, da negativno energijo izženem s športom. Začela sem teči, dvakrat ali trikrat tedensko plavati in počutim se boljše, sproščujoče in lažje prenašam napore.
Pred leti sem ogromno plavala in sedaj vidim, da sem bolj pogrešala plavanje kot sem mislila. Potrebno je veliko discipline pri vztrajanju in k sreči imam I., da me pri tem vzpodbuja.


sreda, 9. marec 2011

8.marec

Osmi marec, dan žena, dan vseh mamic in deklet, vsaka v roki nosi cvet, vsaka nežno se smehlja ... so bili verzi, ki so mi že od majhnega bili všeč in se jih še danes spominjam. Tokrat sem posvetila voščilnico vsem tistim puncam, ki v moje življenje prinašajo veselje, dobroto, ljubezen ter so mi ob strani v težkih trenutkih. Živele ženske!


ponedeljek, 7. marec 2011

Messy life

Prijateljice se v težavah vedno obrnejo name. Morda zato, ker vedo, da jih ne bom obsojala, temveč jim bom ne glede na to, kar se pripeti stala ob strani. Lepo je vedeti, da ti ljudje zaupajo in se obrnejo v čustvenih stiskah nate.
Prijateljica, ki se mi je oglasila je leto dni zaljubljena v prijatelja, on ji vrača enaka čustva, problem je le v tem, da ima že 10 let punco. Vse je zgolj na čustveni ravni, a s tem problem niti najmanj ni rešen, kvečjemu še bolj zapleten.

Razumem vso njeno vznemirjenje, ki ga ob prijatelju doživlja kot tudi nemir in željo, da bi njuno prijateljstvo preraslo v zvezo, ki bi bila vidna vsem. Razumem tudi njuno tesnobo, ker je vpletena tretja oseba. Še pred časom sem verjela, da sta moški in ženska lahko le prijatelja, pa danes spreminjam mnenje. Dokler si prijatelj na daljavo lahko ustvariš čudovito prijateljstvo, če pa so prisotna redna druženja, pa se slej ko prej, če ne eden pa celo oba morda povsem nehote zapleteta v čustva, ki presežejo meje prijateljstva.
Mnogi čisto enostavno funkcionirajo tako leta in leta, toda ni pravilno in ni pošteno do nikogar. Ljubezen je pot dveh ljudi in za nekoga se MORAŠ odločiti. Ob tem seveda tvegaš, da boš izgubil partnerja, prijatelja ali celo oba.  V takšnih trenutkih se šele izkažejo resnična čustva, kdo ti pomeni največ oz. koliko tudi ti pomeniš nekomu. Za svoja dejanja moramo prevzeti odgovornost, predvsem pa biti iskreni do ljudi, ki jih imamo radi. Vem, da mnogi, ki so v takšnih zgodbah prizadeti, ne morejo ali ne znajo oprostiti, odpustiti. Težko je ponovno zaupati, a tudi prizadeti se morajo odločiti. Da z nekom pluješ skozi življenje moraš znati odpustiti, oprostiti in pozabiti preteklost. Ne pokopati, ne potlačiti, ampak razčistiti, razrešiti in pozabiti.

Vedno se odločajmo po svojem notranjem pravu. Mnogokrat so odločitve odgovorne, mnogokrat nase sprejmemo tveganje, da bomo prizadeti. V življenju nikdar ne vemo ali se bomo pravilno odločili, preprosto se moramo odločiti, se za to boriti in delovati po svojih najboljših močeh. A kot pravi moja gardedama: "V odločanju za neko stvar je vselej tudi mnogo adrenalina, kaj in kako bo, ampak šele skozi veliko odločitev, takih in drugačnih, lahko postaneš trden, samozavesten in širok človek."
Moji prijateljici želim, da bi se srčne zadeve obrnile v njeno prid in da čim manj ljudi v tej zgodbi postane prizadetih. Če ne drugega, nas takšne in drugačne izkušnje bogatijo, odgovori na vprašanja pa delajo močnejše.