Sebe najbolj spoznaš v odnosu z drugimi. O sebi sem imela mnenje, da sem mirna, potrpežljiva in da me redko katera stvar vrže s tira. Očitno sem v življenju vedno bila obdana z ljudmi, ki so te vrline izvabljali iz mene. Dokler se ni rodilo majhno bitje, ki odrašča iz dneva v dan in postaja vse bolj trmasto, svojeglavo in jeznoritno. Menda sem dobila najhujšo kombinacijo nebesnega znamenja in podznaka, kar si jih starš želi.
Nisem še videla tako močnega karakterja, tako močne volje in trme, ki ne odstopi od tega, kar si zamisli in četudi vpije eno uro skupaj. Ko nobena taktika ne zaleže in si že obupan od vseh idej, ki ne pomirijo tvojega otroka. In ne vem kdo lahko posluša svojega otroka uro skupaj, da vpije kot da bi ga iz kože dajal. Nikoli nisem dala na mnenje drugih, a včasih se kljub temu vprašam le kaj si mislijo zunaj, da počnem s svojim otrokom. Ko skušaš odreagirati mirno, ko skušaš odreagirati jezno, ko kaznuješ z novodobnimi metodami pomirjanja v sobi ... in ko prav nič ne uspe ter se sprašuješ kam to vodi ... ko nobena literatura ne najde odgovora, ki bi ustrezal tvojim razmeram ... takrat se usedem, spijem kavo in pojem čokolado ter upam kako se bo ta trma obrnila v njeno dobro, da se bo znala postaviti zase v tem rivalskem svetu in da ne bo odnehala zlahka. To je moja tolažba :) a kljub tem izpadom, ki so menda najbolj pogosti prav v teh letih sem najsrečnejša mama na svetu. Nikdar si ne bi želela drugače.
Končno sem začela spet malo migati. Zdi se mi, da sem ena tistih, katero telo nikoli ne more postati dovolj gibčno in prožno, čeprav je menda to le stvar vadbe in vztrajnosti in to se da natrenirati. In priznam, da me nobena vadba ne motivira dovolj, če ni plačana. Sama doma vztrajam kakšen dan, dva, potem pa me mine. Potrebujem termin, ritual, red. In kako fin občutek je spet, ko pretegneš zakrnele mišice, četudi po vadbi poješ pregrešno dober muffin in najboljšo skodelico ingverjevega čaja.
