Večna zaobljuba

Prakticiram koruzništvo. Po pravici povedano nimam neke želje, da bi se kdaj poročila. Tudi nimam nobenega konkretnega razloga, ki bi opravičeval zakaj bi se ali se ne bi poročila.

V soboto je večno zaobljubo prisegla moja sodelavka in smo ji prišli voščit vse dobro ob tem koraku. Ko je vstopala v poročno dvorano in se je vrtela poročna koračnica, so se mi naježile dlake. Spomnim se sestrine poroke, ki me je prav tako prevzela in mi je šlo na jok. Očitno je nekaj čustvenega v tem dogodku, da me tako gane. Dokler so v igri drugi se mi zdi poroka lep ritual in s svojo simboliko čisto sprejemljiv obred (slikar Jan Van Eyck: Arnolfinijeva poroka - renesančna slika, ki jo občudujem), ko pa se gre zame, se raje umaknem malo nazaj. Ne maram vprašanj raznih babic, tet, mam in očetov o tem kdaj se bom poročila ali imela otroke. To se mi zdi tako zelo osebna odločitev, da je res ne rabim pojasnjevati drugim. Ko bo, če bo kdaj čas za to, bodo že izvedeli.

Z I. sva skupaj že kar nekaj let in bi se mi zdelo čudno, če bi se želel poročiti. Oba sicer praviva, da morda nekoč … toda bolj kot odlašaš, težje sprejmeš to odločitev, se mi zdi. Že kot najstnica nisem nikoli sanjala o pravljični poroki kot druge moje vrstnice. Dolgo sem se celo otepala fantov, ki so imeli drugačne namene kot prijateljske. Že takrat je bila težnja po svobodi precej izrazita in sem si vedno postavila distanco in prostor za izhod. Morda pa so zametki za odlašanje s poroko prav v tem mojem skritem strahu, da bi z njo izgubila svojo neodvisnost.
Če pa bo kdaj prišel ta veliki dan … si obljubim, da ne bom postala ujetnica ničesar in nikogar, navsezadnje je to svet, ki si ga bom sama izbrala.