Trenutno nimam časa, da bi hodila na sprehode po bližnjih hribih, razen če se kdo javi za varstvo. In se je javil ati, z mami pa sva naredili en krog, tako kot včasih ko še nisem imela otroka. Je pasalo, a obenem je bilo tako čudno ... na trenutke se mi je zdelo kot da sem se vrnila za nekaj let nazaj. Občutek sploh ni bil prijeten, temveč tesnoben, dolgočasen. Včasih me prešine misel kakšno bi bilo moje življenje brez otroka. In vem, da ne bi bilo nič drugače kot prej; služba, sprehodi, umetnost ... vem, da ne bi potovala več kot bi si želela, ker bodisi ne bi dobila dopusta ali pa bi imela premalo denarja. Nič kaj več ali bolj ne bi uživala življenja kot sem ga že. Potem pa pride otrok in vse spremeni. Napolni te s toplino in ljubeznijo, a tokrat veš, da je ljubezen večna. In ne znaš si predstavljati, da bi bilo drugače. Odštevam dneve, ko bodo listi pisani, da bom z dojenčico delila veselje med kupom listja, ona bo vsakega strgala in želela dati v usta, jaz jo bom odvračala od tega, I. pa naju bo fotografiral in se smejal ... od sreče in veselja. Lepa jesen, pridi med nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar